Zapečena polenta s fižolom

Tole preprosto kosilce, nasitno in bogato z beljakovinami nas razveseli tudi z okusom. Mi smo ljubitelji polente in fižola, Najmlajši, ki ji ta kombinacija ne ustreza, pa dam posebej polento z malo skute in kisle smetane, ter zapečem v pečici.

Za taprave fižolarje pa je tole odlično kosilo ob katerem postrežem veliko skledo motovilca :)

ZAPEČENA POLENTA S FIŽOLOM

je skuhana iz ekološke polente in domačega fižola. Skuhala sem polento in fižol, nato pa fižol vmešala v sočno omako iz:
- 4 velikih čebul dušenih na kokosovi maščobi
- 2 rdečih eko paprik iz Hoferja
- velike glave nasekljanega česna
- steklenice bio pasiranega paradižnika iz steklenice
Nadevala nekako kot strešnike v pekač in malo popekla v pečici. Vegansko in brez glutena.
Količine prilagodite sebi, pazite, da je dovolj sočno in dovolj bogato s fižolom.

Srečno, Keltika

Čebulni polžki

Čebulni polžki in enolončnica z ješprenjčkom

Tega recepta za polžke je škoda, da bi ostal v pozabi. Ideja ni moja, je pa preverjeno božanska :)

Enolončnica z ješprenjem ni ričet, ker nima fižola, je pa vsa zelenjava, ki še vedno bujno raste na njivi in v rastlinjaku, podušena na kocki kokosove maščobe. Korenje, koleraba, čebula, listnati ohrovt, zelje, cvetača, brokoli, česen in ješprenj - po tem vrstnem redu dušim, zalijem z vodo, solim in kakšno uro kuham. Dodam sesekljan peteršilj, luštrek, zeleno.

Najboljše pri vsakem našem kosilu je to, da večina zelenjave pride iz zemlje direkt v lonec, še isti dan :)

Zadnja letošnja, poznonovemberska košara paprike

Medtem, ko se enolončnica kuha, naredimo polžke.

Testo:
- 0.5 kg pirine moke,
- 3 dcl mlačne vode, 
- 2dekci kvasa, 
- žličko soli, 
- čisto mali ščep sladkorja - zamesimo v gladko testo, ki se lepo loči od posode.
- Vzhajamo na dvakratno velikost, 
- nato razdelimo testo na dva dela, zvaljamo v pravokotnik in namažemo z nadevom. 
- Zvijemo, narežemo na rezine in polagamo na pekač, obložen s peki papirjem.
 
Nadev:
- 120g masla (rastlinskega ali po želji), 
- 0.5 kg nasekljane čebule - podušimo, da je le rahlo rumenkasta.
Pečemo na 200°C, 20 minut

Količine lahko podvojimo, tole zadošča za dva odrasla in dva malo večja otroka, seveda pa je treba prej pojesti veliik krožnik ješprenjeve enolončnice.

V teh dneh, ko se dnevi še vedno neusmiljeno krajšajo in nas že ob štirih popoldan iz gozda spravlja mrak, prijajo dišeči kruhki in jedi na žlico, prija misel, da narava še vedno daje. Lepo je, sedeti ob polni mizi, lepo je po kosilu mirno pokramljati in zvečer spati v toplem zavetju doma.

Neizmerno hvaležna sem za to, kar imam.
Srečno:)
Lp, Keltika

Čemaževi žepki, voščilnice

Letos se mi zdi, kot da pomlad zamuja. Pride kakšen dan, zadiši po njej za trenutek in že jo odnese veter in dež. Obstala sem nekje vmes, med papirnatimi robčki, kapljicami za ušesa, zamašenimi nosovi, nepripravljenimi njivami, šolsko snovjo za nazaj, iskanjem idej za kosila, gorami perila za zlikat, reševanjem mačjih zastrupitev...Na vrtu ni nobene zelenjeve več, raste pa tudi še nič. Rešuje me gozd in čemaž. Na stoen način.
Eno od kosil je vključevalo zelenjavno juho in čemaževe žepke.

Iz pirine moke naredimo rahlo testo za kruh (moka, sol. sladkor, olivno olje, kvas) Testa ni potrebno vzhajati, oblikujemo svaljek in režemo koščke, ki jih razvaljamo na tanko - v krogce, te nadevamo s čemaževim nadevom in stisnemo z vilicami. Pečemo na 190°C, 25 minut.
Za nadev nasekljamo šop čemaža in ga vmešamo v paradižnikovo omako (iz steklenice). Solimo. Ne sme biti tekoče, prevladovati mora čemaž. Siroljubci si v žepek in povrhu lahko dodajo najljubši sir.

Žepki so preprosta, poceni in okusna rešitev kosila.

Takšne rešitve so mi všeč. Ne zahtevajo preveč časa, rezultat pa je super.
Ko malce analiziram pretekle dni, vidim, kako vse gladko steče, kadar je prisotna ideja in kako se vsa energija kopiči v lepljivo gmoto brezvoljnosti, kadar ideje ni.

Ideja, zamisel. Za mi sel. Sel za  - mi, za nas. Sel. Ki prinaša ZA.

Že res, da brez volje ni nič, ampak mene najbolj poruši, kadar nimam zamisli. Takrat obstanem v nekem vmesnem prostoru, ničesar ni, kar bi mi dalo krila in sprostilo energijo, ki me vse bolj lepi v mirovanje.
In edino, kar zares deluje kot akumulator, je narava. Gozd, travnik, preproste cvetlice...

Vse najlepše na dosegu roke.
Samo ven je treba stopiti.
Pa pridejo ideje, zamisli in volja :)

Zgornja voščilnica je delo in zamisel Najmlajše. Za babi. Narisano in pobarvano z akvarelnimi barvicami.
Ta z boxerjem pa je moja. Želja naročnice je bila - moški, 70 let, rad ima svojega psička boxerja.

Motiv sem natisnila in pobarvala, balončke poštempljala s Tininimi popisanimi baloni iz kompleta Nestrašnih pošasti in malce zložila papirčke.
Sončen vikend želim :)
Lp, Keltika

Čemaževa juha

Ko dež prši na vse mehkejša in bolj blatna tla in nestrpno čakamo, da se zapodimo v naše vrtičke, v gozdu z vso vnemo rase zelenjava. Divja in pekoča kot življenje.
Čemaž.

Veliko boljše kot v trgovino po pesticidno zelenjavo, se je odpraviti v gozd in nabrati čemaža za kosilo ali dve. S previdnostjo in natančnim opazovanjem ne more priti do zamenjave z jesenskim podleskom ali šmarnico.

Močan okus se spremeni v čudovito aromo in  čemaževa juha je res dobra.

•  v liter vode damo kuhat 
•  4 olupljene in narezane krompirje
• 1 čebulo
• 6 strokov česna
  Ko je kuhano, zmiksamo do gladkega in dodamo 
• mali šop čemaža - zmiksamo, solimo, kuhamo pa le kakšni dve minuti, da ohrani aromo.
  Hitra, zdrava in dooobra juha.

Zraven lepo pašejo na olivnem olju popečene kockice domačega pirinega kruha,

ki zaokrožijo okus,
da se tehtnica med blagim kruhom in močnim čemažem uravnovesi, 
kot si želimo uravnovesiti življenje,
med pričakovanji in realnostjo.

 Pa vendar nikoli ni miru. Nihamo med razočaranjem in srečo, med ognjem in ledom in se krepimo, učimo in iščemo smisel.
Sredina ni vedno zlata. Neopazna in mlačna nas pušča prazne.
Zato sem hvaležna življenju, da me obkroža z ljudmi, da so tu ob meni, tisti ljubi in tisti neljubi. 
Dajejo mi moč, da se premikam iz ene strani na drugo, tipam in preizkušam in najdem ravnotežje tam, kjer nisem pričakovala.

Čeravno varno, je vendar pusto, stopati vmes, med trdim betonom in mehkim cvetjem. 
 

Brez občutenja ene in druge strani.
Brez majhnih zmag in porazov, ki kipijo od življenja.
Da včasih misliš, da tega pa res ne moreš več, dokler se s težavo ne premakneš nekam vstran in nepričakovano najdeš, kar nisi vedel, da obstaja.
In potem zaspiš, pomirjen sredi džungle, ker veš, da je tvoja moč ravno v tem, da se ne bojiš stopiti iz sredine, da ti je uspelo obdržati svoje srce in, da se ne bojiš - ne tega kar te zaboli, ne tega, kar te poboža. 

Srečno v nov teden :)
Lp, Keltika

Orehovi štruklji in voščilnice

Moj blogec občasno sameva. Spoznavam čare in pasti 'fejsbuka' in je tako, kot se mi je zdelo. Zelo zanimivo in široko in zelo na hitro. Stvari kar bežijo in, če ne klikaš vsak dan, gre veliko mimo. Medtem ko zapisi na blogih ostanejo in čakajo na pravi trenutek, da jih v miru preberem in pogledam. Ta svet mi je bližje in je bolj moj.

Tako ali tako gre vse preveč hitro, še črke izginjajo iz besed, tako se mudi. Vse bi radi naenkrat. Cel kup prijateljevanj, nove ideje, nobel zdravi recepti, skandinavski videz stanovanja, sijoč izgled....
Včasih se kar ne znajdem s tem svojim vztrajanjem pri počasnem in preprostem življenju.

 
Naši štruklji so res nekako v trendu, brez jajc in mleka, ampak takšni so bili že dooolgo nazaj, le da smo orehe prelili z riževim mlekom, bolj preprost recept bi vzel kar vodo, pa bi bilo najbrž tudi dobro. 

Mi smo jih naredili iz kile, ampak to je res za veliiko družino, pa še popoldansko sladkanje.
Testo:

• 1kg pirine moke
• približno 4 dcl vode (testo mora bit mehko, elastično)
• 10 velikih žlic olja
• 1 čajna žlička soli 
• 1 čajna žlička sode bikarbone
  testo počiva pol - eno uro
  Lahko ga razvaljate malce debeleje kot mi, če vam je ljubše, nam tako razmerje odgovarja.

Nadev:

• 1/2 kg mletih orehov, prelijemo z 
• 2 dcl riževega mleka - zavretega
• 1 vanilin sladkor 
• 15 dag trsnega sladkorja 
• 1/2 žličke sode bikarbone 
• malce naribane bio limonine lupinice 
• pol žličke cimeta

Zavijemo v prtič, na koncih zavežemo in kuhamo v slanem kropu, pol ure.

Videti so čisto čokoladni, ampak to smo že dognali, da se vse, kar kuhamo z riževim mlekom obarva temneje.
Me pa takšni rjavi odtenki vlečejo ne samo pri hrani, ampak tudi pri ustvarjanju :)

 Če je še tako roza ali modro, vedno mi nekako potegne na rjavo.

Poleg tega sem našla super način, kako številne pisane papirje, ki jih ne znam uporabljati, naredim uporabne. Malo jih popackam s tempero ali prekrijem z gessom in disstresi, pa so mi bolj všeč in bolj primerni za podlago mojim punčkam in hiškam :))
Ta mala vila je za prijateljico, ki je praznovala rojstni dan.

Pikapolonica pa je odletela k Andreji, ki je praznovala v začetku februarja.

Pri tej voščilnici sem se lotila tehnike upiranja, ki sta jo Vladka in Tina izbrali za tokratni izziv. Z belim prahcem sem embosirala odtis zidu in ga pobarvala z distresi. Na zid sem pritrdila lušten tagec, ki je nov proizvod Mame Elephant, ga osenčila in nanj postavila Tinine napise in pikapolonico.

Prijavljam jo na izziv: Ko me inspirira#45 emboss resist tehnika

Da pa ne končam prehitro :D, naj pokažem še preprosto čokoladnico, ki jih že dolgo občudujem in jih je res luštno izdelovat, Sonja in Zvonka, pa sta mi prijazno pomagali z muštrčki :)

Bodite luštno :)
Lp,Keltika

Vse v eni objavi

od lahkega kosila, do zimskih lepot in nežne voščilnice. Kaj čem, dnevi minevajo hitro in nežno, kot ledeni kristali, ki jih je mraz v sodelovanju z našim U.jem, posul po travniku.
Malo bolni otroci, malo družinske radosti, malo lenoba..
In, ko se misli spet zberejo lepo na kupčku in se prerivajo in skačejo na dan, jih spustim, da vse naenkrat stečejo po tipkovnici...pa nastane takole (z)mešana objava :)

Vam je kaj mrzlo te dni? Mi smo ravno danes ugotavljali, da je mraz čudovit.
Lahko se pogreješ z dobro Cvetačno juho in poleg pomlaskaš pirine vaseršpohtelne (vodne žličnike)

Nobenega pravega dela ni s tem lahkim kosilom.
 Za 4 litrski lonec: potrebujemo velikooo cvetačo, 3 čebule,1 glavico česna, krompir, 3 korenčke

• v manjšem loncu, 1,5 litra vode, skuhamo cvetačno steblo in nekaj cvetov, 2 krompirja, čebulo in zmiksamo do gladkega.
• na olivnem olju po tem vrstnem redu dušimo narezan korenček, 
• 2 veliki narezani čebuli,
• nacvetkano cvetačo
• na male koščke narezana 2 krompirja
• nasekljane stroke česna 
• ko se lepo zduši, zalijemo s kremno juho, ki smo jo skuhali v manjšem loncu, dodamo še vodo, sol in kuhamo pol ure (ali več, če želimo mehko cvetačko)

Ker za prebavo takega kosila telo ne potrebuje veliko energije, po njem nismo utrujeni in jo lahko mahnemo na mraz. 
Vidimo malo, čarobno počitniško vasico, ki vsak dan dobi kakšno novo hiško izpod mojih rok, vidimo zmaja, ki je oživel v rokah Najmlajše.

Gremo mimo domovanja naših škratkov, ki so si vhod zastrli s sezonsko najbolj modnimi zavesami.

Pa mimo potoka, ki se  počasi obdaja v led,

in komaj čakamo, da se spustimo po bregu.

Ker ni snega,  je U. naredil ledeno progo. Pravi ji ledeno kraljestvo.

Po brežinci je napeljal tiste vrteče zalivalke za trato, da bi se voda lepo razlila po zemlji. Pa je prej zmrznila in ustvarila čudovite ledene skulpturice, vredne občudovanja.

Potem je našel drugo rešitev, z malima so napeljali debelo cev po travi...
in evo ti, naše proge :)

Mraz je res čudovit. 
Hiša te tako toplo pogreje, ko stopiš vanjo.
Ne more biti drugače, kot da pod sobno lučjo nastane nekaj nežnega, malce nostalgičnega.

Tokrat je voščilnica namenjena prijazni gospe za god. Ker sem uporabila pravokotnik s šivi in štampiljko sreče, Najlepšega para, jo prijavljam  v januarsko
galerijo Najlepšega para.
Upam, da vam je toplo
Lp, Keltika

Ohrovtova rižota

Čeprav smo pri nas bolj za krompir, se tudi riž pogosto znajde na jedilniku. Bio riž iz spara je zelo dober, natur ali parboiled. Kadar bi rada hitro in dobro kosilo, naredim eno od rižot, ki jih imamo radi. Vem, da se riž kuha počasi, z dolivanjem in mešanjem, da pride kremasta jed, ki se ji reče rižota. Mi pa rižota rečemo vsemu, kar jemo zmešano z rižem, tudi tej preprosti, zeloo dobri ohrovtovi jedi.

Količine prilagodite, jaz sem za 4 velike in dva mala jedca:

• posebej skuhala 650g parboiled bio riža in pazila, da se ni razkuhal v mehko zdrizasto reč
• na olivnem olju podušila 4 velike čebule, toliko, da so se zmehčale
• dodala veliko glavo na male lističe narezanega ohrovta
• dušila še pol ure, nato
• dodala še celo glavico sesekljanega česna. sol
• in premešala s kuhanim, spranim , odcejenim rižem.

Poleg pa skleda motovilca.

Moj zmagovalec sezone je ohrovt. Čisto navaden, neeksotičen ohrovt.

Ki naredi iz običajne jedi res okusno kosilo.

Tako podoben zelju, pa vendar čisto drugačen. Pri nas Tamlajši zelja v preveč vidnih variantah, ne mara. Pri ohrovtu teh težav ni.

In, kot je bilo preprosto kosilo, je preprosta tudi voščilnica, ki je nastala za eno prijazno osebo.
Tokrat sem po dolgem času celo našla en izziv, kamor jo prijavljam.
Na ''Less is More'': Week 258 - One layer - Flourish

Hvala - thanks

Srečno,
Lp, Keltika

Ajdovi žganci

Pozdravljeni v letu 2016. Upam, da bo preprosto in prijazno leto, da se bo nadaljevalo bolje, kot se je zaključevalo. Zadnje dneve smo namreč večinoma preživeli v hiši in v bolnišnici. Bolni otroci, bronhiolitis, dihanje, poslušanje pljuč, slana limonada, merjenje kisika, pregledi krvi, nobenega sladkorja, nič mleka, nič glutena, prodajanje tečnobe, otroško prepiranje...
Tako no, če potegnem črto, precej komplicirano in dietno preživljanje zadnjih lanskih dni.
Zato bi bilo dobro, da bi bilo to leto preprosto.
Kot ajdovi žganci, ki se pri nas pogosto znajdejo na jedilniku. Poleg kakšne enolončnice, poleg dušenega zelja in polpetov, poleg gobove juhe...

Danes so bili poleg zeljno-krompirjevih polpetov (receptov za razne polpete z lahkoto najdete na blogu) in poleg dušenega kislega zelja.

Čisto preprosto kosilo, pa vendar vem, da se marsikdo otepa ajdovih žgancev, češ, da so prekomplicirani.

Mi jih pripravljamo res čisto klasično.

• v 1,5 litra slane vrele vode stresemo
• 500g ajdove moke, da ostane čimbolj na kupu
• nič ne mešamo, počakamo, da voda ponovno zavre in pena prekrije vso moko
• po kakšnih 3 minutah zapičimo v sredino kupa moke ročaj kuhalnice
• spet počakamo kakšne tri minute, nato kuhalnico vzamemo ven
• pokrijemo in kuhamo 20 minut
• odlijemo gosto vodo v lonček, če bodo žganci presuhi, bomo lahko dolili
• nato žgance s kuhalnico za žgance premešamo tako, da jih s kuhalnico pritiskamo ob lonec. Tako se izognemu surovim kupčkom moke, ki bi utegnili povzročati škrtanje med zobmi :)
• jedla sem že žgance, ki jih je kuharica zmešala z mikserjem, če želite jesti res prave žgance, tega ne poskušajte
• Potem, ko smo jih dobro zmešali, jih zajamemo s kuhalnico in z vilico nastrgamo v posodo

Lahko tudi na dno posode, v vrelo vodo, z žlico položite nekaj rezin krompirja in potem stresete moko v vodo. Tudi taki, s krompirjem so odlični.

 
Rada imam preproste stvari. Pa mi včasih kdo reče, da preveč kompliciram. Ampak je pač tako, da je tisto, kar vidimo, odvisno od tega, kako gledamo.

Vsekakor se premalo smejim zadnje dni. In najbrž res preveč kompliciram.
Leto se je ravnokar začelo.
Zdravi smo.

Sneg je šele dobro začel naletavati.

Čarovnija vsakdanjosti deluje, če jo znam videti.

Čarobne živali, ki jih riše Najmlajša, tako rada uporabim na voščilnicah

In najlepše stvari se pokažejo šele, ko jih odgrnemo z nasmehom.

Srečno,
Keltika