Novoletna zaobljuba

Ponavadi ne delam novoletnih zaobljub, ker se je pogostokrat izkazalo, da se želje in nameni spremenijo. Tudi nisem človek ciljev, kajti to občutim kot pritisk. Raje se gibam neovirano, spontano in živim za trenutek. Najbolj sovražim vprašanja tipa kje se vidite čez pet let, kakšni so vaši prihodnji cilji…zato ne maram razgovorov za službo in morda tudi ne dobim pametne službe, ker se mi ne da pretvarjat in lagat. Kdo lahko z zagotovostjo pove kje bo čez pet let?

Že od nekdaj sem bila vztrajna in sem vedno zaključila tisto, kar sem začela. Ugotavljam, da cilje le drugače poimenujem. Vedno rečem, da si nekaj želim; npr. želim diplomirati, želim se učiti tujih jezikov… in ker vem, da bom to tudi udejanjila niti ne poimenujem tega kot cilje.

Cilje najbrž potrebujejo ljudje, ki so nedosledni pri uresničevanju svojih želja, ljudje, ki jih je potrebno vzpodbujati. Ne pravim, da je to narobe. Občudujem ljudi, ki si zastavljajo cilje in so pri tem vztrajni, saj namreč nenehno potrebujemo takšne in drugačne vzpodbude, da se lažje prebijamo skozi življenje. Cilji nas vodijo v prihodnost, želje nas ohranjajo v budnosti.

Moj cilj v pravem pomenu besede za 2010 bo izvajanje joge doma. Rada hodim na tečaj, toda to je premalo. Nikakor se ne morem pripravit do tega, da bi vadila doma. Danes sem dobila naročeno jogijsko knjigo in to bo moja vzpodbuda na poti k željenemu cilju.

Božično novoletni dnevi

Sovražim kolektivne dopuste, ker mi nikoli ne odgovarja termin. Avgusta je prava norišnica na morju, cene so po nepotrebnem navite in ne morem najti miru. Zato že junija izkoristim morske užitke, avgusta pa se zadržujem doma.

Tudi novoletni dopust mi ne pomeni kaj dosti, ker ne silvestrujem. Že drugo leto dajem pet dni dopusta v prazno, vsaj tak občutek me prevzema, letos pa sem pristala celo v minusu. Lanske božične praznike si je I. poškodoval nogo in nisva mogla nikamor. Letošnji dopust je deževen, teren je razmočen, v gumijastih škornjih pa mi po pravici povedano ni za hodit. Upala sem na sneg, modro nebo in škripajoče poti, tako pa so letošnji prazniki turobni, tečni in ne najdem neke zadostitve.

Božični večer je bil sicer prijeten, v krogu družine. Skuhala sva večerjo in se potrudila za praznično vzdušje. Rada imam božič, priprave nanj in božične pesmi, vonj po peki in nazdravljanju, toda božično novoletnega dopusta ne maram. Zdi se mi vsiljen in ves čas imam v mislih, da moram nekam it in izkoristit dneve, ko mi pravzaprav sploh ni do tega.

Skrivnostne identitete

Prejšnji dan me je klical oče, da me doma čaka pisemska kuverta in ne ve iz katerega kraja, ker nima žigosane znamke. Nekdo jo je moral prinesti osebno v nabiralnik in najbrž ne ve, da sem se med tem časom odselila.

Danes sem prišla po kuverto, v kateri je bila drobna čestitka in na zadnji strani je pisalo:

Že pred tremi leti sem dobila z morja razglednico s skrivnostno vsebino, brez podpisa. Pisava je bila podobna tej, a mi niti približno ni jasno kdo bi lahko bil. Dozdeva se mi, da nekdo iz daljne preteklosti, ki ne ve, da sem se odselila, po drugi strani pa me je zmotilo "da sem prijazna", kar pomeni, da mora imeti z menoj stike. Upam le, da ta nekdo ni nekakšen nevaren zalezovalec. Po eni strani godijo take pozornosti, po drugi strani pa je zoprn občutek, da ti nekdo namenja pozornosti, misli nate in ne upa izdati svoje identitete.

Precej let sem delala v foto studiu/trgovini ter imela vsakodnevne stike z ljudmi. Večkrat se mi je zgodilo, da sta mi starša ali sestra predala sporočilo ljudi (kako sem prijazna, da sem kot angelček ...) , ki so očitno imeli opravka z mano, jaz pa nisem vedela, da poznajo moje bližnje. Zanimivo je, da sebe sploh ne dojemam kot vedno prijazno, velikokrat sem neprijazna, hladna, odrezava ... in vse prej kot angelsko bitje.

Kot študentka se spomnim neke punce z vlaka, ki me je nekaj časa "zalezovala" iz železniške postaje do avtobusne, kjer sem čakala trolo. Nekoč se je le opogumila in me ogovorila. Vedela je kdo sem in kar precej podatkov o meni, a nikoli ni povedala kaj sploh želi od mene. Situacija je bila izredno čudna, ker je sama prej sploh nikoli nisem videla, ona pa je vedela toliko stvari o meni. Bila je izredno skrivnostna in ko sem jo vprašala od kod se poznava oz. od kje ve toliko stvari o meni, ni več govorila. Prosila sem jo, če ne želi izdati svojih virov informacij o meni, naj me pusti na miru. Od takrat naprej je nisem več nikoli videla.

Včasih premišljujem ... koliko ljudi misli nate, pa sploh ne veš; koliko tebi neznanih ljudi misli, da ve določene stvari o tebi, pa naj bodo resnične ali izmišljene; da nek popolni tujec z vlaka ve kdo si, kaj si, kaj počneš ... kaj ni grozljivo? Obenem pa daje občutek, da nikoli nisi popolnoma sam.

Koledar 2010

Moji direktorji dobijo okoli novega leta veliko daril. Ker jih ne nosijo domov nam jih podarijo ali pa si jih razdelimo. Zaenkrat mi je od vseh daril bil najbolj všeč koledar Iva Šubica. Prej sem slikarja poznala le po partizanskih motivih, ki mi nikoli niso bili všeč, ptički pa so me presenetili. Oh, ko bi kdaj znala tako slikati.

Novoletni aranžma

Vikend je minil v duhu ustvarjalnosti in vprašanj o prihodnosti. Sneg me je navdal z nenavadno energijo in končno sem ustvarila triptih z oljnimi barvami. Ker se suši in je potrebnih nekaj popravkov, bom svojo umetnino pokazala ob drugi priložnosti.

Z I. sva se ta dva dneva resneje pogovarjala o otrocih. Malce me je strašila misel, da sem morda noseča, a očitno je moja bolezen v prejšnjih dnevih zmešala hormone in s tem tudi misli. Bolj kot sem razmišljala o materinstvu, bolj sem se na to idejo privajala. Z I. sva šla v dežurno lekarno, ker naju je oba mučila radovednost. Test je bil negativen, a potihem priznam, sva bila kar malo razočarana. Čeprav trenutno ne razmišljava, da bi načrtovala otroka, pa sva spoznala, da sva nanj pripravljena bolj kot sva mislila. Prvič sva se soočila s trenutkom, ko sva si dejansko lahko predstavljala kaj bi to pomenilo.

Ves ta čas sem ob I. občutila skrbnost, toplino, občutek povezanosti ... da sva na svetu le on in jaz ter kup snega. In ni pomembno, če se bo ta občutek kje porazgubil, kot je pri meni v navadi ... pomembno je, da je bil in sem ga zaznala.

Najljubša darila

Decembra se bolj kot v vseh drugih mesecih govori o darilih. Razmišljamo kaj bomo podarili drugim, ostali nas sprašujejo kaj si želimo …

Zase lahko trdim, da sem bolj kot ne tipična predstavnica tipičnih ženskih želja in pričakovanj. Vedno se bom razveselila kakšne nove beležnice, skodelice, nakita, pisala, šala, knjige in naravne kozmetike.

Največ od naštetih sem v dar dobila knjig, najmanj pa šalov. Ponavadi si jih podarim kar sama in imam precej zajetno kolekcijo. Nekoč bi se rada naučila plest in bi si napletla čisto pisanega, morda črtastega. Všeč mi je topel občutek okoli vratu. Edina pomanjkljivost šalov je, da se moji dolgi lasje v njih zapletajo in vozlajo, a kljub temu mi to ne prepreči, da bi jih nehala kupovati.

Nakit

Ta teden ustvarjam uhančke in verižice, takšne in drugačne. Bolezen me je pokopala v posteljo, k sreči nič hujšega, le splošno slabo počutje. Nič drugega se mi ne ljubi kakor ustvarjati, pogledati kakšen film in pojesti ogromne količine pudinga. Hja, to sem vedno imela najraje kadar sem zbolela.