Prej-potem

V letošnjem letu nam je le uspelo izpeljati projekt Stanovanje. Kar naenkrat se je vse skupaj odvilo in sedaj stanujemo v večjem, prostornejšem in smo vsi veliko bolj zadovoljni. Zanimivo pa je, da nas je to stanovanje očitno kar čakalo. Prodajalo se je že pred leti, a takrat nismo imeli denarja, čeprav je bilo zelo mamljivo. Potem so se vselili novi lastniki in ostali tam dve leti, nakar so iz neke zapuščinske razprave podedovali hišo. Stanovanje je bilo spet na prodaj in tokrat se je obrnilo v naš prid. Sedaj smo nekaj mesecev notri, počasi dodelujemo detajle in eden izmed njih je domofon v novi preobleki :)

Z našega okna

Obožujem pogled z našega okna na prostran gozd ter grad. Ne bi želela živeti v nižjih nadstropjih. Najlepši pogledi so zjutraj, spokojni, ko še mnogi spijo. Nekaj magičnosti, skrivnostnosti je v tem pogledu ...

 

 

Papirnata tehnika

Se spomnite kako smo zbirali prtičke ko smo bili majhni? Sedaj bi mi prav prišli, a so romali davnega leta v koš kot brezvezna šara. No, danes dobiš vse vrste motivov, a včasih je bilo častno zbirati prtičke. Izmenjavali smo jih ter cenili kar smo dobili. Nisi šel kar v trgovino in jih kupil, kot to lahko danes.

Ker se bliža noč čarovnic in je jesen že rumena, buče krasijo hiše in stanovanja, sem naredila mini kozarčke, jih oblepila s papirjem motiva buč ter kostanja in sedaj krasijo kuhinjsko polico. Še bolj pa pridejo do izraza ponoči, ko je temno in v njih sveti čajna lučka. Mimogrede sem naredila še pomladno vazo z motivom maka, ki bo čakala na prihodnje leto - na travniške cvetlice. Idej res ne zmanjka, prtički v trgovinah pa so tako lepi, da se težko odločiš kateri motiv izbrati.
 

 

Likanje

Nikoli nisem likala sproti. Vedno sem čakala, da je kup velik, včasih se mi zdi, da sem tekmovala sama s seboj v tem ali je kup že večji kot je bil prejšnjikrat. In potem zlikam vse naenkrat, četudi me že noge pečejo in hrbet boli, vse do zadnjega kosa.

Včasih sem morala obvezno zraven poslušati glasbo, nato sem gledala zraven televizijo, danes pa likam v tišini. Natočim si kozarec vina, včasih pa paše tudi kakšen ouzo. In razmišljam ... tokrat najbrž o Grčiji in tem kako lepo je bilo. Nekdo je nekoč rekel, da se ne spominjamo dnevov, temveč trenutkov.

 

Družina

Brez dvoma sem družinski človek, pravzaprav zelo zelo družinski človek. Najbolje se počutim v krogu svojih bližnjih. Včasih kar ne morem verjeti, da sem si ustvarila že svojo družino, ker se še vedno počutim kot otrok.

 

Da je povezanost med družino še kako pomembna, pa sem občutila v teh dneh, ko sva bili z dojenčico sami 10 dni. I.je moral na službeno pot in tako sva bili sami. Nama je minilo hitro, ker je vedno akcija in se nimaš časa niti usesti, šele ob večerih, ko je spala sem imela čas razmišljati ... razmišljati o tem kako naporno je samohranilkam, kako lepo je, če lahko z boljšo polovico deliš vse te magične trenutke, da skupaj opazuješ dete kako raste in napreduje in se skupaj čudiš vsem trenutkom in kako lepo je, da tudi I.zna ceniti vse to ter se čuditi. Ogromno moškim in tudi ženskam se razvoj njihovih otrok zdi samoumeven, midva pa se ji kar ne moreva načuditi. In to nas še bolj povezuje. Ljubezen, toplina, ogromno cartanja ... in tega nikoli ni preveč. Mnogi menijo, da preveč ljubezni škodi, jaz pa pravim, da je nikoli ni preveč in želim, da najin otrok odrašča v hiši polni ljubezni, ne pa v hiši hladu in strahu pred tem, da bi ga z ljubeznijo lahko razvadili.

 

Bil je čustven trenutek - punčka je že spančkala in I.jo je zagledal po 10 dneh. Imel je solze v očeh in tudi sama sem dobila rosne oči. S tem mi je dal vedeti kako zelo naju je pogrešal ter kako zelo naju ima rad. In kako lahko človek ob tem ostane hladen? Ne more, ne, če imaš tako ljubečega partnerja. Srečna sem, da smo ponovno skupaj. Ob miš mašu sva se pogovarjala kako je bilo včasih hudo očetom, ko so služili vojsko in niso videli svojih otrok ter žena toliko časa, ali pa vsi tisti, ki so službeno odsotni ... kaj pa vem, se lahko kdaj na to navadiš? Jaz mislim, da ne, če si globoko v sebi družinski človek. In tudi I. je priznal, ko sva bila sama, že nekako zdržiš, sedaj ko naju povezuje tudi punčka, pa je to težko. Sploh v teh mesecih, ko razvoj dojenčkov napreduje najbolj hitro.

Metuljčki so krasen spomin, darilo na to, da smo bili ločeni toliko dni - a v dobrem smislu - ker smo ponovno skupaj v še večjem prepričanju kako lepo nam je skupaj.

 

 

Dom

Če bi me nekaj let nazaj vprašali kje bi rada živela, bi mi bilo bolj kot ne vseeno, da sem le ob svojem partnerju. Navezana sem na svoje starše, nečake, a dokler si nisem ustvarila svoje družine nisem vedela, da se bo ta navezanost še bolj poglobila. Danes bi se težko odselila v drugi kraj, kajti zadnje mesece preživljamo skorajda vedno skupaj in starši so mi v veliko pomoč ter podporo. Če ne bi bilo njih, bi verjetno bila veliko bolj nervozna, razburjena, utrujena, tako pa lahko svoji hčerki nudim veliko bolj energičnih trenutkov.

Prav tako sem se navadila na razgled, ki ga imam skozi okno. V zgodnjih jutranjih urah se izza gradu vlečejo meglice z vso naglico in lepo je opazovati njihovo spreminjanje. Verjetno je res vse stvar navade - morda bi se zlahka privadila tudi kakšnega drugačnega pogleda - a dokler ti je nekje lepo, težko razmišljaš in si domišljaš dom drugje. Tudi naše mesto je nadvse ljubko - majhno a čudovito. Želim si ostati v tem mestu, predvsem zaradi ljudi, ki bivajo v njem. Dom je tam, kjer so doma dobri ljudje. In v teh mesecih sem bolj kot kdajkoli spoznala, da moj dom ostaja tukaj - med dobrimi ljudmi.

Varčnost

Priznam, velikokrat imam slabo navado, ko grem sama v trgovino, da nakupim več kot potrebujem. Namenoma vzamem manjšo vrečko, a se zgodi, da kljub temu nosim dodatne stvari po rokah in pod pazduhami. I. je veliko bolj varčen in prav bi bilo, da bi se zgledovala po njem.

Urejala sem bančne izpiske in ugotovila, da sem prejšnji mesec potrošila precej več kot sem nameravala za stvari, brez katerih bi zlahka živela. Tako je padla odločitev, da bom od sedaj naprej pisala seznam stvari, ki jih je zmanjkalo in ko bo seznam nekoliko napolnjen šla v trgovino. Kmalu bo prišel v družino novi član in s tem tudi drugačni, večji stroški, zato je prav, da se začnem obnašati varčneje.

Moje tekaške poti

Daleč od tega, da bi se čutila Gorenjko, toda kraj v katerem živim imam rada. Moji starši prihajajo iz Štajerske in nikogar od svojih sorodnikov nimam blizu. Tudi skozi šolanja sem si vedno iskala prijatelje, ki niso bili iz Gorenjske. Nenamerno, toda vedno sem se družila s Štajerci, Ljubljančani ... kljub temu pa mi je mesto v katerem živim in njegova okolica prečudovita. Srednjeveško mesto ponuja ogromno motivov za fotografiranje, v okoliških hribih in poteh pa vedno najdeš košček le zase.

Moja tekaška pot, ki se je še nisem naveličala nudi pogled na zahodni del Kamniško Savinjskih Alp. Ne maram asfalta in najraje tečem po makedamu, zato mi je tudi pri srcu. Tečem mimo hiške, ki leži na čudoviti legi. Če bi kdaj imela hiško, bi vsekakor želela takšno lokacijo, pogled na hribe, okoli pa le naravo. Tečem mimo konj, večkrat pa jih srečam ko prosto tečejo izven ograje.

Verjamem v rek, da so kraji lepši zaradi ljudi, ki živijo v njih, toda za svoje mesto žal ne čutim tako. Če bi kdaj imela domotožje po njem, ne bi bilo zaradi ljudi, temveč zaradi vseh kotičkov, ki me napajajo z mirom. 

Prostor za ustvarjanje

Moj pomladni balkonček je pravi kraj za ustvarjanje manjših izdelkov, za pisanje domačih nalog iz nemščine. Popoldan je obsijan s sončnimi žarki, ki v pomladi sijejo ravno prav toplo. Obvezno si skuham kavico in ustvarjam vse dokler sonce ne zaide za hrib in se shladi. Všeč mi je kako sva ga z I. pobarvala, oranžna me navda s toplino in domačnostjo. Škoda le, da je tako majhen in ne morem slikati ali ustvarjati kakšnih večjih umetnin.

Balkonček

Končno je moj balkon dobil pravo podobo. Dve leti sem lenobno pričakovala, da se bodo stvari kar same premaknile, včeraj pa sem le šla v akcijo in kupila mizo s stoloma. Mizar mi je izdelal klop, da lahko vanjo shranim vso odvečno robo, ki je prej imela mesto na tleh. Še vedno imam precej stvari ob stenah, a kaj ko imam majhno stanovanje. Sem pa zelo vesela, da bom končno lahko poletna jutra in večere presedela z dobro knjigo na balkonu. Danes sem že proslavila otvoritev s kosilom.

Luštno bo poletje, ob skodelici kave, kozarcu vina in dišečih svečkah, ki odganjajo komarje. Naj le traja ...