Čas za mami

Ne da si ne bi želela vzeti čas zase, toda veliko raje ga preživim s svojo hčerko. Vsaka minuta, preživeta z njo se mi zdi neprecenljiva. Nikoli si ne bi mislila, da bom lahko kdaj tako čutila. Trenutno obdobje, obdobje enega do dveh let, sem ravno zadnjič prebrala v eni knjigi, je za starše med najbolj prijetnimi obdobji v otrokovem življenju, čeprav eno najtežjih za starše. V tem letu je potrebno še kako paziti na varnost svojih otrok, ki brezglavo plezajo tja, kamor ne bi smeli, raziskujejo najbolj nevarne električne napeljave in pečice, še vedno lovijo ravnotežje in padajo po tleh ... a hkrati so v svojem dojemanju sveta tako zelo ljubki, prisrčni in hitro dojemljivi za nove stvari, naivni v svojih mislih in v nobenem obdobju kasneje tako zlahka ne obrneš njihove pozornost driugam, kot ravno v tem obdobju.

 

Čeprav nimam nič proti, da sem v drugem planu, kajti prvi plan je tako ljuba izbira, da se moja eksistenca nikdar ne počuti ogrožena, pa si nekajkrat na leto le vzamem čas za obisk frizerja. Tokrat sem si postrigla dolge lase in si tam uredila tudi nohte, ki naj bi menda držali dva do tri tedne. Prvič pri frizerju nisem odprla niti lista trič trač revij, kajti tako prijetno se je bilo razvajati ob kavici, ki mi jo je skuhala mlada dama in masiranju rok ter glave.

 

 

 

Meditacija

Razmišljam, da bi doma ponovno začela z vadbo joge. Lahkotne joge, saj še vedno nisem povsem pri moči, da bi izvajala težje vaje. Vprašanje je le čas, kdaj mi bo uspelo z vadbo? Ko imam čas, grem raje spat. Včasih se mi zdi, da bi takrat najraje vse postorila: risala, pisala, brala, telovadila ... a moram poslušati svoje telo, ki pravi, da moram počivati. Včasih prehitro drvimo skozi življenje in si nakopičimo preveč stvari, potem pa nas telo izda - takrat je največkrat prepozno in že obležimo v postelji. A počasi se bom vrnila nazaj k meditaciji, saj jo že kar pogrešam. Ko sem obiskovala jogo, sem bila resnično bolj umirjena, prijazna, joga me je napolnila s pozitivno energijo. Takrat sem se tudi spopadala z osebno krizo in joga je bila nekakšna zaveznica pri reševanju osebne stiske.

Znanstveno je dokazano, da naj bi meditacija pomagala ljudem pri vzpostavljanju socialnih vezi. Z njeno pomočjo naj bi se počutili tudi manj osamljeni in bolj povezani z ljudmi, ki nas obkrožajo. Pa ne samo z ljubljenimi osebami, celo s popolnimi tujci naj bi bili bolj prijazni  in imeli bolj pozitivna čustva. Prav tako  meditacija pomaga, da sprejemamo sami sebe.

Samopodoba

Pisanje o svoji lastni podobi je izzval Ž., ki se je prejšnji teden neumno obnašal. Zato sem se odločila, da delček sebe delim z vami.

S svojo podobo sem bila vedno zadovoljna. Nikoli nisem bila pri suhih ali debelih, nekje vmes mi je popolnoma super. Diete se mi zdijo neumne kot se mi zdi neumno odpovedovanje čemurkoli zato, da bi se osrečili. Zvesta sem načelu: vsega po malo brez pretiravanj. Uživam v hrani in pijači, pogostokrat se ljudje čudijo, da toliko pojem in ostajam take postave.

Imam rjave oči, barve lešnika, srednje velike ustnice in za moje pojme normalna ušesa in nos :) Sem majhna (če si predstavljate Madonno, Shakiro, Kylie), a nikoli nisem imela želje biti višja.

Imam srečo, da sem podedovala mladostne gene po mami, saj je tudi ona pri svojih tridesetih izgledala veliko mlajše.

Lase si barvam, toda le v pramenih. Bila sem že svetlolasa, rdečelasa, rjavolasa, najbolje pa se počutim v pramenih medu, kostanja, pšenice ... zdi se mi, da poživijo moj ten kože. Barvni pigment sem podedovala po očetu, ki je temnejši. Sončni žarki me hitro ujamejo in poleti ne nosim ure ali prstanov, ker se mi takoj poznajo odtisi. Še dolgo v zimo sem temnejše polti in pogosto ljudje mislijo, da obiskujem solarij.

S svojimi oblinami sem zadovoljna, če se že moram nad čim pritoževati je to zadnjica, ki bi lahko bila manjša.  

Na splošno lahko povzamem, da sem si všeč. In če si všeč sebi, si všeč tudi drugim. Precej fantov je bilo zaljubljenih vame, a sem bila precej sramežljiva in sem se rada držala zase. Velikokrat mi je šla na živce njihova naklonjenost, dokler nisem dojela, da je vsaka ljubezen častna in vredna, četudi prihaja od napačnega človeka. Od takrat sem postala bolj dostopna in družabna. Danes se trudim ostati takšna, a velikokrat pride na dan moje samotarništvo in raje ostajam doma kot v družbi.

Kot sem že večkrat pisala mi I. pogostokrat daje komplimente in to me osrečuje. Ni mi pomembno ali me pohvali ducat ljudi, če me ne pohvali on. Z njim se počutim ljubljeno in vem, da me obožuje že od prvega dne najinega poznanstva. In ja, vmes sem to pozabila ... včasih se ljudje izgubimo v lastnih mislih, problemih ... toda pomembno je, da se zopet najdemo in za seboj ne puščamo čustvenih viharjev.