Dolgočasen mesec

November je najbolj dolgočasen mesec, kljub temu, da poznam ogromno ljudi, ki ta mesec praznujejo rojstni dan. Razen martinovanja se mi zdi najbolj pust, beden mesec v letu. Januar je mesec miru, ko si odpočijem od preteklega leta in se čistim, tako duhovno kot telesno - sem polna optimizma, načrtov in idej, četudi jih kasneje nikoli ne uresničim. Sedaj je januar zame še bolj poseben, ker moja punčka praznuje rojstni dan.

Februar je moj mesec, ker sem bila takrat rojena, pa valentinovo in maškare so tu. Marec je znanilec pomladi in vsak topel dan mi pričara nasmeh, veselim se prihajajoče pomladi. April je podoben novembru, lahko bi ga označila kot mesec pričakovanj. Zdi se mi, da cel april pričakujem maj, ker je z majem ponavadi povezan razcvet v naravi kot tudi v srcu. Vse brsti, žvrgoli.

Poletni meseci so poglavje zase, le kdo ni vesel dolgih dnevov, toplih noči, morja, hladitve v jezerih in rekah, izletih takšnih in drugačnih. September praznujejo moji dragi, grozdje zori in vinska pobočja so čudovita. Oktober je mesec barv, kostanja in gob. Vedno znova sem očarana nad pisanostjo in barvitotjo gozda ter drevoredov. Potem pa pride november, dan mrtvih, megle in sivine. Mislim, da me prav tako kot april pokonci drži le pričakovanje decembra. Le-ta je poln vzdušja, norega tekanja sem in tja, čas kuhanega vina, vonja po cimetu, druženja. Če bi morala izbrati najljubši mesec, bi morda izbrala prav december. Čas ustvarjalnosti, opojnih dišav, druženja v krogu domačih, druženja z najboljšimi ljudmi, vsekakor čas ljubezni, povezanosti, prazničnosti.

 

 

 

Naši svetovi

Nekje na polovici knjige Psi sem ... bolj kot berem jo prebiram. Sprva me je zelo pritegnila, nekje na prvi tretjini sem izgubila zanimanje, sedaj pa jo ob večerih ponovno berem. Pravijo, da določene knjige beremo ob točno določenih trenutkih, ko jih naše življenje potrebuje.

Trenutno se naš vsakdan giba med odločitvami za morje, ne kam toda s kom. Že pred obiskom I. staršev, o čemer sem pisala tukaj, jih je I. pozval naj gremo skupaj. Včasih me pri I. moti, da sprejme odločitve prenaglo in čustveno. Mnogokrat je bolje, da kakšno stvar prespimo, pretehtamo in se odločimo kasneje. Po pravici povedano bi najraje šla na morje sama, da bi bili skupaj kot družinica. Verjetno bi bili starši sedaj užaljeni, če bi jih zavrnili, zato bom letos sprejela, da gredo zraven, kljub temu, da bo potrebnih več usklajevanj in prilagajanj kot, če bi bili sami.

Iz knjige sem se naučila, da vsak človek nosi po svetu svoj svet, ki je drugačen od vseh ostalih svetov. Ni dveh enakih svetov, kot tudi ni dveh enakih življenj. Šele ko sprejmemo, da ima vsak človek svoj svet, se naučimo sprejemati drug drugega. Vir nesoglasij in razprtij je ravno v tem, ker želimo, da bi svetovi drugih ljudi bili enaki našim. A v življenju nikoli ne bo tako. Če bi vsi ponotranjili in sprejeli to misel, bi bilo najbrž manj slabe volje in manj kreganja. Človek sicer lahko spremeni svoj svet, ne more pa značaja. Zato sem v sebi sklenila, da bom na morje šla povsem neobremenjeno in če nekaj ne bo po moji volji, si bom skušala priklicati v misel, da je moj svet le drugačen od drugih. Brez slabe volje.

Čas prehitro teče, a kaj za to

Komaj se je rodila, že je potrebno razmišljati vnaprej. Kje bo dobila varstvo, ko bom odšla nazaj v službo? Ta teden je bil vpis v vrtec in tako smo se vpisali na čakajoči seznam, v upanju, da bomo bili sprejeti. Ko sem bila noseča sem z umirjenostjo sprejemala vse odločitve, misli so bile spokojne in želela sem si, da bi tako bilo tudi po rojstvu. Zaenkrat sem vesela, da mi uspeva. Ne kompliciram, če malce popiha vetrček v bojazni, da bi se prehladila in prav tako ne kompliciram vnaprej kako bomo dobili vrtec oziroma ga ne bomo dobili. Ko bo čas, bomo razmišljali o posledicah. Ne razumem zakaj se je potrebno že toliko vnaprej sekirati, spraševati in si po nepotrebnem povzročati skrbi. Včasih (in največkrat) se stvari iztečejo tako kot se morajo, v dobro vseh. Ob odhodu na porodniško so me nekatere sodelavke spraševale ali se bojim na katero delovno mesto bom prišla, ko se bom vrnila nazaj v službo. Joj, kje je še to in kaj vse se vmes lahko zgodi. Že res, da čas hitro teče, prehitro, in marsikaj se vmes spremeni. Na določene ideje, dogodke pač ne moremo vplivati, zato se mi zdi z njimi nesmiselno boriti.

Vrtec oziroma varstvo bomo že dobili, služba tudi upam, da me bo čakala takšna kakršna je bila ob odhodu, v nasprotnem primeru pa se bomo takrat ukvarjali s tem. Ob vpisu v vrtec smo si lahko izbrali darilo in izbrala sem luštnega ptička. Naj bo v opomin vsem nam, da je trenutno čas za poslušanje ptičjega petja, čas za SEDAJ, kar bo pač bo. In vse bo dobro.

Mirne misli

Leto dni nazaj, ko sem hodila po tej poti nisem vedela kaj si želim v življenju, bila sem zbegana, nemirna. Leto 2009 ni bilo najbolj rožnato leto. Predvsem so ga zaznamovale spremembe, nekatere bolj pozitivne, spet druge malo manj. Ko je I. izgubil službo sem se šele zavedala koliko mi pomeni. Njegova bolečina, občutek nemoči sta mi odprla oči koliko ga imam rada in kakšen zlat fant je. Precej sva se zbližala v tem času in občutek imam kot, da sem ponovno zaljubljena.

Velikokrat se v službi pogovarjamo o odnosih s svojimi partnerji. Včasih se mi zdi moje ljubezensko življenje prav kičasto napram drugim. In včasih sem raje tiho, ker imam tako zlatega fanta, da celo pomislim, da mi drugi ne bodo verjeli. V petek se me je loteval prehlad in bila sem vsa premražena v službi. Ko sem klicala I. domov, da ne grem nikamor ven ta dan je takoj vprašal ali gre v lekarno in ko sem stopila domov me je že čakal čaj. Danes se njega loteva prehlad in sem mu jaz skuhala domači čaj. Skrb drug za drugega, vzajemno spoštovanje, dotiki in poljubi hranijo toplino odnosa.

Npr. moja sodelavka je super punca, inteligentna, luštna, zelo postavna, pa ji fant vedno omenja, da bi lahko shujšala. Sprva sem bila kar malce šokirana, ker je punca suha in ima čudovito postavo. Menda ji to reče vsaj parkrat na teden. In saj veste, če ti nekdo tolikokrat ponavlja iste stvari, začneš v njih verjeti.

Spet drugi moški od mojih sodelavk verjamejo, da so ženske rojene za to, da so gospodinje in mame ter si ne znajo ne skuhati ne zlikati. Zame so takšni moški nezreli. Kako bo znal skrbeti za otroke in ženo, če ne zna poskrbeti zase? Od takega moškega lahko pričakuješ kup težav in nesporazumov, če morda kdaj zboliš. Ena sodelavka si ne sme skuhati kave, ker možu smrdi. A ko pa ona njemu vsak dan peče ribe, jetrca, meso, pa lahko prenaša vse vonjave? In te ženske so še kar naprej vpete v neke zgodovinske vloge, ki bi jih že zdavnaj morale prerasti. Tako potem jamrajo, jamrajo, so nezadovoljne. Moj odgovor na to pa je: dobiš takšnega moškega/žensko kot si ga/jo zaslužiš. Ljudje se bodo do tebe obnašali tako, kot boš TI želel oz. dopustil.

Ptica z umirjenim pogledom

Odločam se ali bi pisala blog v angleščini. Na to razmišljanje me je privedla želja neke gospe iz Nemčije, ki oblikuje čudovito keramiko in piše v angleščini, da bi rada videla moje zapise. Nekako se mi je zdelo, da bo slej ali prej prišlo do tega dvoma. Rada bi pisala tako v maternem jeziku kot v angleškem, a žal ima dan premalo ur. Vsako stvar opišem na dolgo in široko, v angleškem jeziku pa nepotrebne besede izpustim, da zvenim čim bolj razumljivo. Najbrž je to posledica službene komunikacije s tujino. Čim krajši in jasnejši si, tem hitreje dobiš odgovor na tvoje zahteve.

To poletje ne berem veliko. Razlog za to je bila menjava delovnega mesta in enostavno nisem imela energije, da bi brala. Danes sem bila še ne zadnjem zagovoru zaradi plače z lastnico podjetja in nisem nič dosegla. Na trenutke sem ob njenih besedah kar odplavala drugam, v svet, ki ga imam doma. Ljubezen, toplina ... to je vse, kar želim v življenju. Izpopolnjeno čustveno življenje, ki ga služba ne prinaša, vsaj meni ne. Ne da se mi ukvarjati z lažnivci, hinavci, tkati spletke in zamere.

Počutim se kot Mirojeva Ptica z umirjenim pogledom. Čas je, da nadaljujem svoje življenje, kakršno je bilo pred menjavo delovnega mesta. Želim biti ponovno svobodna v umetniškem izražanju in imeti čas za svoje hobije, branje knjig (tudi v angleščini) ... in morda se odločim za pisanje v angleščini. Ki pa bo podkrepljeno najbrž z vrsto napak. But we're learning ... day by day...

Poslušnost

Moj angel Poslušnosti govori o avtoriteti, uslugah in službi. To so prve asociacije na temo poslušnosti.

Delo, ki ga opravljam zahteva precej poslušnosti in ubogljivosti, predvsem z moje strani glede direktorskih odločitev. Mnogokrat moram storiti stvari, za katere so drugi preleni. Zdi se mi neumno, da nekdo ne more npr. odnesti skodelice v lijak, ampak jo pusti na moji mizi, čeprav nikoli nič ne rečem, ker sem poslušna. Znam pa zelo dobro ločiti do koga moram biti poslušna in do koga nimam teh dolžnosti.

I. občuduje mojo lastnost zavzemanja zase in ne puščanja drugim, da me izkoriščajo. Ni mi nerodno zavrniti neke usluge, če menim, da je nekdo le prelen za to ali želi le igrati vodjo, pa to ni. Prenašam avtoriteto, če je le-ta upravičena, nikoli pa ne bom odstopila od svojega prepričanja, če trdno vanj verjamem samo zato, da bom nekomu ugodila – četudi je moj nadrejeni.

Poslušnost povezujem s psmi. Rojena sem v letu psa. Na splošno za pse velja, da smo pošteni in odkriti. Imamo globok čut za lojalnost, enakopravnost in pravičnost. Krivica me zelo prizadene, zato bi včasih želela, da določenih stvari ne bi vedela.

Prijateljem stojimo ob strani, zvesti smo jim tudi v nesreči. Ker sem očitno dobra poslušalka, velikokrat od druženja s prijatelji odnesem domov njihove težave, svoje pa obdržim, ker jih ni bilo časa predelati. Z leti sem zato razvila nek mehanizem predelave svojih lastnih čustev in problemov. Težko je najti pravega prijatelja in z vso gotovostjo lahko trdim, da je Žabica edina prijateljica, pri kateri nikoli ne bom naletela na neposlušnost. Nekaj njenih pisem in mailov me ohranja takrat, ko mi je najbolj hudo. Njen Pesek, ki mi ga je podarila me spominja na pozitivne pomene psa kot simbola. Všeč mi je grško/rimski pomen psa, kjer igra vlogo vodnika duš v onstranstvo in jim pomaga najti varno pot do cilja.

Angelske karte

Nedavno sem dobila angelske karte. Te karte ne napovedujejo prihodnosti, temveč predstavljajo odličen način za razvijanje intuicije in spoznavanje sebe. Karte same po sebi nimajo moči, s svojo lastno interpretacijo pa jim vlijemo pomen ter moč v smislu moči nad samim seboj.

Moj način igranja kart bo vezan na pisanje v blogu. Ko bom začutila določenega angela, bom izvlekla karto in o njem pisala (na vsaki karti je zapisana ena beseda - en angel). Ta angelska karta bo predstavljala moje življenje, moja čustva, spomine, materialne stvari ... vse tisto na kar me bo angel spominjal in asociiral. Zanimivo, o kolikih stvareh nikoli ne razmišljamo, dokler nismo "primorani".

Rada imam nenavadne stvari. In taka je tudi moja Angelika - prvi angel, ki sem ga dobila in me varuje.