Hladna sprememba

Prvotni plan je bil, da na žaru obrnemo Kodiline zrezke.

Ampak potem se je zgodilo tistih (feels like) 45 stopinj Celzija, pa ...

... smo se zasukali v presno smer in pohrustali ustvarili te čudovite presno-veganske polnjene paradižnike. Kumare, indijski oreški, sveže začimbe - kako ne bi mogla oboževati te vročine, ki spodbuja take kul recepte?!

Rezerva

Hvala bogu za prijatelje. Črne, bele, pisane, ravne, poševne, dolgoročne, perspektivne - kakšrne koli. Ker če ne bi bilo določene osebe, se ne bi spomnila odlične poteze: rezerve.

V čem je trik, fora, modrost: če greš (sploh prvič) v goste, je smiselno prinesti nekaj neizpodbitno dobrega. Ker, saj veste, če pogrnete pri prvem vtisu, bodo vsaj sladkarije dobre.

Trojica, ki nikdar ne razočara, je cookies, muffins, brownies. Jaz sem se tokrat odločila za slednjo možnost, in sicer za takšne s čokolado in praženimi lešniki. Ker sem imela premalo masla, sem primanjkljaj zapolnila s kokosovo mastjo, not pa sem seveda nasula manj sladkorja, kot je predpisano.

Mogoče sem s temi rjavimi prijatelji pridobila še kakšnega.

Nenaključni kič

Eden tistih kičastih začetkov:

Rada imam sobote. Sploh te pomladanske, ko je sonce ob 8h že močno visoko - in mu ne zamerim, da sili k meni skozi zaprte rolete. Pa potem sončni žarki še za zajtrk v zenplacu. Odprta balkonska vrata z izklopljenimi radiatorji. In plapolanje sveže opranega perila v vetru na terasi - ja, na terasi.

Poganjanje pedal do tržnice. Srečevanje poznanih obrazov na Čopovi. Kupovanje ljubezni polnih pridelkov od poznanih obrazov na Pogačarjevem in Vodnikovem trgu, vmes seveda še na pokriti tržnici. Vrnem prazne kartone za jajca in vzamem nove. Degustiram kobilje mleko. Duham carjeviče in šele ob plačilu opazim, kako mi ga. Krošelj v vrečko zgužva še topaze in "tazadnje hruške". Kako mi v Sosedovi pekarni napol šenkajo čisti ajdov kruh, potem ko kupim že pol hlebca ajdovega z bučnimi semeni in enega z orehi.

Zapravim četrt ure za logistično zagato po imenu Kako spraviti vse nakupe v vedno premajhno kolesarsko košaro. In ko mi uspe, sledi oddahnjeno maširanje soncu naproti, v eni roki kolo, v drugi mobitel. Klic. Čaj. Sobotna priloga. Sumljivo prijazni natakarji in samoumevna zaobljuba, da še pridem.

In končno eno pravo pošteno doma narejeno kosilo. Tokrat: cvetačna juha z mladim kozjim sirom in rezinami ajdovega kruheka.

Not sem poturila še doma vzgojeno blitvo. Ki pa ima ekstremno hecno osebnost. Namreč, pozimi sem že povsem obupala nad njo, ker je bila absolutno nekooperativna: zalivala sem jo, šrpicala s koprivami proti invaziji žužkov, pa vse skupaj nič ... In ko sem dvignila roke, jo oddala v zimsko spanje na hodnik, spokala nahrbtnik za mesec dni v Azijo - je bila ob povratku vsa cvetoča in sijoča in razbohotena. In tako do danes, pa sem jo po mojem (glede na moje nezelene prste) zalila kakšne dvakrat. Da ne omenjam, da je zraven začel poganjati še pehtran.

Očitno je nekatere stvari bolje pustiti na miru. Ta juha ne spada v to kategorijo.

Zatem pride nedelja, prav tako oboževana. Legitimno zabušavanje in zidanje dvosobnih stanovanj v oblakih. In končno ena poštena spomladanska solata: radič, rukola, mladi kozji sir, orehi, limonin sok, olivno olje in - portulak. Kar sem slučajno kupila iz čiste radovednosti in navdušenosti nad hecnim imenom, se izkaže za eno od najbolj oh in sploh zelenjavic - če gre verjeti Wikipediji, imajo tile zeleni listki največ omega 3 maščobnih kislin sploh.

Povsem kičasto. Tudi zaključek.

Gostoljubno

Lepo je, ko te povabijo v goste. In lepo je, ko gostje prinesejo kaj ... povabljivega. Uporabnega. 

Mafini (ovseno-korenčkovo-orehovi) so se mi zdeli v tem primeru še posebej primerni in, hm, uporabni: za zajtrk, dopoldanski prigrizek, popoldansko malico, večerno pregreho.

 Izjemno se prilegajo idiličnemu pogledu skozi okno na zasnežene gore in zimsko pobarvane gozdove ...

In upam, da smo si s tem prislužili še kakšno vstopnico v svet uživaške, počitniške, sproščene zabave.

Televizijsko popoldne

Fotografirano z mojo skromno nokio N79 ...

Obožujem božič. Ne zaradi verskih ali obdarovalnih vzgibov, ampak preprosto zato, ker je to skorajda edini čas v letu, ko obstajamo samo kuhinja, pečica in jaz. Gledanje skozi ne-več-made-in-Pančevo steklo magične toplotne kocke je hudo boljša zabava kot televizija.

In tako sem danes celo popoldne televizirala in gnjavila oreške, da so se na koncu le blagovoljili skupčkati v sladko-slane gmote ... Za tak žur bi z veseljem plačevala naročnino kakšnemu javnemu zavodu.

Takisto fotografirano z mojo skromno nokio N79 ...