Vikend je bil do sedaj fenomenalen: saj veste, malce pospravljanja, precej uživancije, branje knjige, pranje perila, razreševanje enigme, kam se je zgubila dolgo pogrešana knjiga (na posojo na drugo stran stene k sosedom, doh!) in podobno.
Že v petek zvečer je bil na vrsti debitantski obisk turške restavracije Yildiz Han. O tej oazici turške kulinarične kulture sem slišala tako dobre kot slabe kritike, vseeno pa sem zadevo morala sprobati sama. Ocena: vrhunsko. Hrana je bila okusna, a bolj kot to me je prepričala celotna atmosfera. Naši zasedbi je stregel sam šefe, ki je pokal od prijaznosti in šal, za nameček pa je ob skorajšnjem slovesu med mizami zaplesala (sicer brutalno presuha) turška plesalka. Skratka, priporočam, sploh ob koncu tedna.
Sobota je bila zimsko-športno-zabavno obarvana: sankaške radosti! Po dvigu utripa med hojo v hrib in absolutni eksploziji (in to v najhujšem smislu) adrenalina po kričečem spustu navzdol smo zavili na ribe v blazno dodgy okoliš pri Naklem, v ribarnico Žeje. Izvrstno: ponudba je sicer omejena na ribe in krompir v nekaj oblikah ter polento, a je zato vse na meniju izvrstno do amena.
Potem pa pride nedelja.
Po spletu okoliščin sem bila pokonci že praktično pred svitom (brez skrbi, ura je že bila dostojna) in se lotila današnjega prvega podviga: škotskih
scones oz. kolačkov (?). Recept sem sicer ukradla
tule, ampak sem ga po svoji lepi navadi (in razpoložljivosti sestavin) priredila, ker sem not vrgla še popražena bučna semena in rozine, moka pa je bila izključno polnozrnata.
Sivka je en tak lep dodatek, če ne pretiravaš. Tokrat (celo!) nisem, zato se je lepo vtisnila v testo. In se lepo zlila s sladkobnostjo marmeladic ...
Lepo nedeljo še naprej.
