Draga mami

Danes je tvoj dan. Tudi moj je, odkar sem tudi sama mama, ampak brez tebe ga sploh ne bi bilo. Ti si mami že od trenutka, ko sem prišla na svet (ali pa še malce prej) - prepričana sem, da veš o materinstvu veliko več, kot vem sama.

Zato imam nekaj vprašanj zate, saj veš, od mame za mamo.

Povej mi, mami, si tudi ti čutila takšno pričakovanje, ko si pod srcem začutila prve brce? Si tudi ti pogumno stisnila zobe in pritiskala z vso močjo, ki je še ostala v tebi, da bi končno spoznala mali čudež? Si tudi ti vsa osupla opazovala drobcena usteca in mehke lase, medtem ko se je v tebi razlivala ljubezen čez in čez? Si tudi ti jokala od sreče in bolečine ob dojenju? Si tudi ti navdušeno ploskala, ko sem naredila prve korake? Si tudi ti z navdušenjem gledala stotine in stotine risbic, namenjenih tebi, in potem oklevaje nekaj teh risbic na skrivaj pospravila v zabojnik za papir, ker jih je bilo enostavno preveč? Si tudi ti tako ponosno gledala moje prve šolske nastope in želela vsem na glas povedati, da sem tam gori na odru jaz? Si bila tudi ti prepričana, da smo tvoji otroci najlepši na svetu?

Mami, povej, je tudi tebe malce zaskelelo tu notri, v prsih, ko si me prvič pustila pri vratih vrtca za nekaj ur? Si tudi ti otrpnila od strahu vsakič, ko je bila katera izmed nas bolna? Si bila tudi ti utrujena od neprespanih noči? Si kljub utrujenosti vseeno s toplino v srcu gledala naše speče obraze in štela vdihe in izdihe? Povej, mami, si bila ti tudi tako na koncu z živci, ko smo preslišale vsa tvoja navodila? Je bilo tebi tudi tako težko biti nenehen vzgled svojim otrokom? Si tudi ti čutila krivdo in sram za vsako prehitro, preglasno ali pregrobo izrečeno besedo? Si tudi ti želela kdaj vsaj za nekaj trenutkov zavrteti čas nazaj? Si se tudi ti spraševala, če delaš vse narobe? Si se tudi ti kdaj izgubila, tako navznoter, da nisi več vedela, kdo sploh si? Si imela tudi ti tako veliko vprašanj in tako malo odgovorov? Si tudi ti kljub vsem težkim in napornim trenutkom globoko hvaležna, da si lahko nekomu mama? 

Mami, kako bo, ko bodo moji otroci zrasli, ko jih bom morala pustiti od sebe? Bom žalostna, srečna, ponosna, hvaležna, jezna, prestrašena? Se bom naučila živeti z nenadno praznino? Jim bom lahko zaupala, da bodo našli sami svoj košček raja na Zemlji? Bom lahko pustila, da živijo svoje življenje po svoje, čeprav zavzemajo tako velik del mojega srca?

Povej mi, mami, ta vrelec ljubezni, ki ga mame nosimo v srcu, sploh kdaj presahne?



Draga mami, zdaj razumem. Razumem ves strah, bolečino, dvome, veselje, srečo, žalost, krivdo, ponos, nežnost, čudenje, moč in ljubezen.

Hvala ti.

Mit trpeče matere

Osem let. Več kot osem let sem že mama. In rada sem mama, čeprav imam ves čas občutek, da vse delam popolnoma narobe. Večji so otroci, močnejši je ta občutek. Na nek način je to logično, saj skupaj s telesom raste in se oblikuje tudi otrokova osebnost, postajajo samostojnejši in korak za korakom se tisto eno, v kar sta bila na začetku združena mati in otrok, deli v dve ločeni celici.

Pred nekaj dnevi sem naletela na (spet odlično) kolumno Mihe Mazzinija: Usoda slovenske matere, v kateri omenja točno to - nesposobnost ločevanja materinega ega od ega otrok. Ko otroci odidejo, od mame dostikrat ne ostane kaj veliko, vsaj ne veliko njej lastnega.

Čeprav je ta pojav vsesplošen, bi si upala trditi, da je pri mamah otrok s posebnimi potrebami še precej pogostejši. Na nek način je to logično in opravičjivo. Naši otroci pač ne bodo nikoli čisto samostojni in dostikrat smo me edina ali pa vsaj najbolj glasna vez s svetom. V naših primerih se z lahkoto zgodi, da življenje otroka postane naše življenje. Tanka meja med našim in njihovim jazom izginja, ker je njihov glas tako tih, da bi brez nas za zmeraj ostal preslišan. Ne zavedamo pa se, da obenem tud naš lastni jaz izgublja na svoji jakosti in se staplja v eno z našim posebnim otrokom. Vse naše želje, vse naše potrebe, vsi naši vdihi vse prehitro postanejo njihovi. In obratno. Cilj našega življenja postane dobrobit našega otroka - ne glede na to, kaj to pomeni za nas same.

Morda bom zvenela sebično, a to nisem jaz. Svoje otroke imam neskončno rada in zanje bi naredila marsikaj, ne bi pa zanikala same sebe. Ne želim, da si me zapomnijo le po tem, da sem bila (kot je Mazzini dobro zapisal) MAMA (od - do). Resnici na ljubo, biti mama je poklic, precej zahteven poklic, če smo natančnejši, in urnik je ubijalski, da o zahtevah sploh ne govorim. Čeprav smo se mame v večini z veseljem odločile zanj, dostikrat nismo vedele, kaj vse "podpisujemo". Verjetno pa nobena od nas ni imela v mislih, da bo dostikrat odrinila svojo identiteto na stran, ko je prvič božala svoj rastoči nosečniški trebuh.

Nekaj let nazaj, ko je bil Julijan še edini otrok, sem bila tudi sama "samo" mama. Ves moj fokus je bil usmerjen v otroka in v to, da skušam svoje poslanstvo čimbolje ali vsaj čimbolj zavzeto opraviti. Študij sem dala na stran, družbe nisem imela veliko (razen medicinskih sester, zdravnice, fizioterapevtke in delovne terapevtke), "prosti" čas pa je bil namenjen le kratkotrajnemu odklopu od skrbi in tegob (v tem obdobju sem pregledala ničkoliko serij in zmetala stran kupe denarja za ženske revije z instant članki). Čeprav bi se morda zdelo drugače, takrat nisem bila nič boljša mama kot zdaj, ko več svojega časa namenjam tudi drugim stvarem, ki niso nujno povezane z otroki. Sem pa bila s to vlogo bolj obremenjena. Prepričana sem bila, da sem jaz edina, ki res lahko poskrbi za svojega posebnega otroka, morda bi se malce lahko temu približal moj mož, nato pa se je že končalo. Julijan je bil 24 ur na dan z mano in odvisnost od bližine drug drugega je bila vzajemna.

Prišla je (načrtovana) druga nosečnost. V pogovoru s psihologinjo na Soči, ko sva za nosečnost še zmeraj vedela samo z možem, smo na kratko omenili tudi različne opcije varstva in čisto vse so se mi zdele odbijajoče. Kako naj zaupam svojega posebnega otroka drugim, kako naj ga dam za nekaj ur na dan v varstvo nekim tretjim osebam, če pa tega ne zaupam niti svoji družini in družini svojega moža? Skrbeti za otroka je moja skrb, izključno moja. Saj je vendar jasno, da NIHČE na tem svetu ne opravlja te naloge tako dobro kot jaz sama. Bom sploh dobra mama, če ga zaupam drugim?

Vendar pa se je z drugo nosečnostjo nekaj začelo luščiti z mene. Ščit zaščitniške matere, ki sem si ga nadela, ker je bil moj otrok tako zelo ranljiv in ker mi je bila odvzeta možnost čisto navadnega, običajnega materinstva, je počasi izgubljal svojo funkcijo. Takrat se tega nisem zavedala, ampak zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem postopoma spuščala v svoj svet vse več zunanjega sveta. V kraju, kjer smo živeli, sem se vključila v vokalno skupino, začela sem ponovno pisati blog, v zadnji tretjini nosečnosti sem kupila svoj prvi fotoaparat in nekaj dni pred rojstvom nove članice vključila svojega sina v dnevni center. In veste kaj?

Svet se ni podrl.

Moj sin ni bil nič manj ljubljen in ni kazal nobenega nezadovoljstva zaradi novih ljudi v svojem življenju.


Biti požrtvovalna mama je mojem primeru pomenilo, da sem stagnirala na vseh področjih svojega življenja, vključno z vlogo matere. Šele ko sem breme požrtvovalnega materinstva odložila, sem lahko zadihala s polnimi pljuči. Na svojo situacijo sem začela gledati z drugih, drugačnih zornih kotov, z vidika aktivnega udeleženca, ne z vidika žrtve, in ker sem si dovolila distanco, je vse skupaj postajalo lažje, manj vnaprej določeno. Ko sem dopustila svojim željam, da pridejo na plano, in sem jih tudi začela uresničevati, sem dejansko dobila možnost, da vsaj delno spremenim smer življenja, ki se je zdela dokončna. Ker sem bila manj obremenjena, sem postajala tudi boljša mama.

To ne pomeni, da sem zdaj neskončno boljša mama kot takrat, ko se je ves moj svet vrtel le okoli mojega otroka. Prav tako ne trdim, da je moja odločitev edina pravilna. Prepričana sem, da je med nami zagotovo tudi kakšna, ki svoje življenjsko poslanstvo najde izključno v materinstvu, ampak jaz nisem iz tega testa. Biti mama je le del tega, kar sem.

Največ, kar lahko daš kot mati, ni to, da se v skrbi za svojega otroka izmozgaš do konca, da žrtvuješ svoj čas, čustva, lastno zadovoljstvo v zameno za večno zadovoljstvo otroka in da ves čas namenjaš obremenjevanju s stvarmi, ki jih ne moreš spremeniti.

Največji smoter življenja ni zanikanje svojih želja, potreb in identitete, da dosežeš zadovoljstvo nekoga drugega. Res lahko daš sebe vso, če si se prej oklestila najpomembnejšega, kar te je gradilo?

Mit, da je najboljša mama tista, ki najbolj trpi, je le mit, nič več.
  
Kar ti počneš danes, bodo zelo verjetno nekoč počeli tudi tvoji otroci.

Največ, kar jim lahko daš, je, da dovoliš sami sebi biti ti. Če se odpreš tistemu, kar žari v tebi, in to deliš z drugimi, bo svet postal boljši. Ustvarjaj, piši, riši, vrtnari, telovadi, raziskuj ... Počni stvari, ob katerih ti igra srce. Ljubezen je dajanje, v to sem prepričana, a najprej moraš dati nekaj te ljubezni sebi, da jo lahko daš tudi drugim.


Nočem biti podoba trpeče matere. Ker to nisem in ker to ne bom le zaradi dejstva, da sem mama otroka s posebnimi potrebami. Uživam kot mama, obenem pa uživam tudi kot žena, kot fotografinja, kot ustvarjalka, kot pevka, kot mnogo drugih vznemirljivih stvari, ki me še čakajo. Moji otroci ne bodo imeli mame iz Cankarjevega romana - ko bodo znali in bodo lahko, bodo skodelice kave kuhali kar sami; vedela bom, da sem jih dobro vzgojila, ko bodo kakšno viška naredili še zame.

Draga ženskost, kje si? Kam si šla?

Ne vem, kako se počutite ve, drage moje bralke, ampak jaz se včasih (ali večinoma) počutim kot nezanimiva, zdogločasena gospodinja iz predmestja. Pa ne ena izmed tistih čudovitih ženskic iz znane nanizanke, temveč tista, ki nosi lase zmeraj spete v čop, nosi kavbojke in allstarke in ne pozna razlike med pudrom in fundacijo. Fondacijo? Podlago? (Res nimam pojma.)

Ne gre za to, da ne bi želela biti ženska. Kdor si drzne priti v bližino moje prenatrpane omare, bo hitro ugotovil, da poka po šivih od samih zanimivih, lepih, ženstvenih kosov. Žalostna resnica pa je, da ti kosi dobijo priložnost mogoče enkrat (ali če imajo srečo, dvakrat) na leto ob posebnih dogodkih. Pravzaprav je teh dogodkov tako malo, da nekaj kosov svoje možnosti nošenja sploh še ni preizkusilo, le nabirajo se in dodajam jim nove in nove, ki so mi bili v trgovini tako zelo všeč.

V preteklih dnevih sem precej razmišljala o tem, kako bi bilo potrebno včasih stopiti iz cone udobja. Moja cona udobja so sprane, a udobne kavbojke, preprosta majica in allstarke. Izven te cone so vse luštne ženstvene stvari, ki jih imam tako rada, a sem enostavno premalo pogumna, da bi jih nosila vsak dan.

Zakaj?

Glasek v meni ob jutrih, ko stojim pred omare in se odločam, ali bi pa morda danes res oblekla tisto obleko, ki sem jo kupila že mesece nazaj, nenehno prišepetava:
"Mama si. Tri otroke imaš, za božjo voljo, le zakaj bi nosila nežne, frfotajoče oblekice ali zapeljiva krila in - bog ne daj! - petke."
"Se sploh zavedaš, kako hitro se vse to umaže?"
"Petke? Ti to resno? Za to, da pelješ otroke v vrtec, greš na kavo in v trgovino, potem pa nazaj domov?"
"Koga bi sploh rada impresionirala z vsem tem? Kaj bi sploh rada dosegla?"

Ne vem.

Rada bi se počutila spet ženstveno in zapeljivo. Kar tako, zase, brez nekega očitnega razloga.

Pri dvaindvajsetih sem prvič postala mama in neskončno sem hvaležna za to vlogo, eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšo v življenju. Ampak na trenutke se mi zdi, da je ta vloga dobesedno zradirala večino ostalih vlog, predvsem tisto, ki sem jo prej rojstvom Julijana komaj začela okušati: vlogo ženske. Mlade (čeprav sem stara že 30, se še nimam za staro), samozavestne, zadovoljne ženske, ki se dobro počuti v svoji koži.

Zato sem s sabo sklenila dogovor. Vrnila si bom ženskost.

Pet dni bom vsak dan zapored nosila obleko in čevlje s peto, četudi samo za to, da odpeljem otroke v vrtec in grem nazaj po njih. V svoja udobna oblačila se bom preoblekla šele popoldne, ko bodo otroci doma. Če bo čas dopuščal, si bom morda kak dan nanesla še maskaro in šminko.

Ko tole pišem, se mi zdi prav banalno. Kaj bodo cunje sploh lahko spremenile? Je res obleka tista, ki spremeni človeka? Verjetno ne, ampak za spremembo sem pripravljena vsaj poskusiti.


Poročam čez pet dni. Upam.

Zdaj pa šibam izbirat današnji outfil.

P. S.: Moje vsakodnevne izbire boste lahko spremljali na storyjih na IG profilu @ugolob.

Zgodba o lončkih

Mama sem že skoraj osem let. V to čudovito, polno in obenem tudi naporno obdobje življenja sem padla na sredini svoje študijske poti - torej nekje v času, ko so se moje predstave o poklicnem in nasploh prihodnjem času šele izoblikovale. Takrat sem bila še precej z glavo v oblakih, kot mnogi drugi sošolci na komparativistiki in slovenistiki sem tudi jaz sanjala o delu v kakem uredništvu ali morda celo vizualizirala sebe ob pisanju avtogramov v svoje premnoge izdane (in uspešne, kajpak!) knjige.

Potem je sledila resničnost, ki se je takrat bolj kot vse drugo zdela kot nek domišljijski izsek iz sanj. Postala sem mama. Še več, postala sem mama otroka s posebnimi potrebami. Nič več sanj o bleščeči karieri (ki me tako ali tako najverjetneje ne bi čakala), nič več študijskih presežkov, nič več visokoletečih ciljev. Moje največje življenjsko delo je naenkrat postal moj prvorojenec. Obseg dela se je v kasnejših letih potrojil, kakršnekoli ambicije, povezane s študijem in delom, pa so stopile v ozadje. Kdo ve, morda bi bila danes izjemno uspešna in dobro plačana literarna komparativistka (prva take vrste!), če se življenje ne bi odvilo v svojo smer.

Študij sem zaključila bolj zaradi tega, ker ga je bilo treba, drugače bi se lahko obrisala pod nosom za svojo 7. stopnjo izobrazbe, ki mi - razen ponosa, da sem zaključila, kar sem začela - niti ne koristi kaj dosti v vsakdanjem življenju. Toda takrat, ko sem je rodil najin prvorojenec in se je ves zunanji svet izklopil, še nisem vedela, da je biti mama sicer čudovita stvar, vendar pa ne bo dovolj, da bi z njo zapolnila vse kotičke hrepenenja in izkoristila vso ustvarjalno energija, ki jo nosim v sebi.

Nekje vmes sem po spletu naključij našla fotografijo, način, da nekaj povem brez besed. Zanimivo, ne? Celotno študijsko obdobje sem posvetila besedam, stavkom in povedim, na koncu pa sem svojo strast našla nekje, kjer vse to sploh ni potrebno. To ne pomeni, da je so šla vsa leta študija v nič - še zmeraj mi tu in tam kakšno slovnično pravilo pride prav. Vsekakor pa lahko izluščim le eno - ni nujno, da boš to, kar počneš v nekem obdobju svojega življenja, počel tudi celo življenje. Razen materinstva. Ko postaneš mama, ostaneš mama. Če se ne zacementiramo preveč v svojih prepričanjih in dopustimo, da nas tok življenja včasih odnese malce po svoje, se lahko znajdemo na čudovitih krajih ali v izpopolnjujočih življenjskih vlogah, ki jih nismo pričakovali.

Nisem edina. Je pa res, da je morda to v mojih genih. Sestra, ki prav tako kot jaz ni šla ravno po standardni poti šolanja in zaposlitve v stroki, je po končanem študiju prve stopnje oprtala nahrbtnik na rame in v pol leta prepotovala skoraj pol sveta. Potem je zaključila drugo stopnjo in šla s svojim partnerjem za eno leto v državo, ki je skoraj zagotovo med najbolj oddaljenimi od Slovenije. Z Nove Zelandije sta poleg vseh izkušenj, ljubezni do potovanj in čudovitih spominov prinesla še nekaj - poslovno idejo, ki ni imela nobene veze z njuno izobrazbo, je pa zato v sebi skrivala vse tisto, kar jima je pomenilo največ: strast do popotniškega načina življenja. Z občudovanjem sem ju gledala, kako jima je v le nekaj mesecih in kljub ogromno preprekam, ki jih verjetno pozna vsak podjetnik, uspelo iz čiste ničle postaviti na noge Nest campers, podjetje za najem bivalnikov. Občudovanje je morda celo premil izraz, pravzaprav je vse to, kar sta uspela postaviti v tako kratkem času, strahospoštovanja vredno.

Pred nekaj meseci je moja podjetna in v vseh pogledih aktivna sestra prišla do luštne ideje. Zimski meseci so namreč za podjetja z bivalniki bolj ali manj obdobje hiberniranja, kar pa pri nekom s takim karakterjem, kot ga ima Nina, težko pride v poštev (verjetno je zdaj že jasno, da še nima otrok 😊). Izkušnji potovanja z bivalnikom je želela dodati kar največ in med idejami so se znašli tudi emajlirani lončki, ki bi bili uporabni tako na gorilniku v bivalniku kot tudi nad taborniškim ognjem, če bi bilo to potrebno.

K meni se je oglasila na kavo, ki jo obe vsakodnevno lokava v hektolitrih, in mimogrede sem ji pofotografirala tistih nekaj lončkov, ki jih je želela dodati k standardni opremi bivalnika. Tisti čvek je kmalu prerasel v nekaj zaporednih klepetov in v množico idej, kako bi se lahko začelo nekaj zares posebnega.

In tako se je začela zgodba o Cuckoo cups, emajliranih lončkih slovenske izdelave. Moj prispevek pri tej zgodbi je sicer bolj simbolne in prostovoljne narave, večinoma skrbim za njihove preobleke in fotodokumentacijo, gonilna sila, ki se ukvarja z vsemi birokratskimi, spletnimi, tržnimi in mnogimi ostalimi stvarmi, pa je Nina.

Hvaležna sem, da ji lahko pomagam pri ustvarjanju te zgodbe. Ne le zato, ker vem, da gre za nekaj res simpatičnega in uporabnega, kar je narejeno v Sloveniji in z mislijo na prihodnost planeta, ne le zaradi vseh navdušenih odzivov tistih, ki najine lončke že uporabljajo, in tudi ne le zato, ker Cuckoo cups ustvarjava skupaj. Hvaležna sem, ker vem, da sem s to zgodbo pridobila nove veščine, pobrisala prah s tistih že skoraj pozabljenih in odkrila nove delčke same sebe, ki jih prej sploh nisem poznala.

Pa tudi moja zbirka lončkov za kavo se je znatno povečala.

P. S.: Objava vsekakor ni plačana 😉.

Trideset

Pa sem tu. Trideset let. Starost, ki mi je nekoč (dolgo dolgo nazaj) predstavljala magični prehod v zrela leta, tista leta, ko končno veš vse, ko ni več nerešenih vprašanj, ko živiš mirno, zaspano družinsko življenje na pragu penzije in se vsa zabava konča.

Že nekaj ur sem stara trideset let in ugotavljam, da moje nekdanje domneve ne držijo vode.

Zagotovo ne vem vsega, nerešenih vprašanj je verjetno še bistveno več kot desetletje ali dve nazaj, naše družinsko življenje vsebuje vse kaj drugega kot mir in spanec in končno se mi zdi, da zadnjih nekaj let res uživam v življenju in počnem zabavne stvari, ki so pisane na kožo MENI, ne pa mojim staršem, učiteljem ali vrstnikom. Ali simpatijam, ki zame niti ne vedo.

Zadnje tedne pred okroglim jubilejem (se samo meni ob tej besedni zvezi začne vrteti v glavi :"Zdaj si v najlepših letih, zrelih letih ..." ali tudi vi to slišite?) sem morda res imela malo krize. Bom kar odkrita - imela sem občutek, da pri svojih rosnih tridesetih nimam bogvekaj za pokazat. Nisem iznašla čudežnega zdravila, nisem napisala knjige, še svetovnega miru mi ni uspelo vzpostaviti, čeprav vztrajno vsak dan treniram veščine mirovnega posrednika.

Včasih se mi zdi, da sem še zmeraj tista zasanjana najstnica, ki sanja o tem, kako bo spremenila svet.

Le da takrat še nisem vedela, da je svetov več in da je najpomembnejši med njimi tisti, ki se skriva v nas samih. Da pravzaprav tisti edini šteje. Lahko narediš karkoli, svet se bo spremenil le, če se spremeniš ti sam. Ali pa ga preprosto sprejmeš takega, kot je.

Dobrodošla, trideseta. Komaj čakam, da postanem res zelo zrela odrasla oseba na pragu penzije.

Upam, da pred naslednjim okroglim jubilejem 😊

Zapečkarji

Včasih sem si naše družinske aktivnosti predstavljala povsem drugače. Pod "včasih" mislim čas, preden sem sploh imela otroke. Predstavljala sem si, da bodo naši vikendi polni dogodivščin in izletov po naši prelepi deželici, da bomo hodili v hribe, se sprehajali ob obali in raziskovali vse skrite kotičke tistih krajev, ki jih še ne poznamo. Da bomo v časupočitnic odpotovali za več tednov na vse destinacije sveta, ki sem jih kot otrok iskala s prstom na zemljevidu.

Danes  je malce drugače. Konce tedna bolj ali manj preživljamo doma in največji izletniški podvig ponavadi predstavljajo vožnje do bližnjega supermarketa. Želja po izletih in potepanjih se je izgubila nekje vmes, še sama ne vem, ne kdaj ne kako.

Celodnevno potepanje namreč pomeni precej več kot le to, da se oblečemo, usedemo v avto in odpeljemo do atraktivne lokacije, ostalo bomo pa že nekako reševali sproti. Pri nas ne gre čisto tako. Že sestavljanje seznamov zna biti naporno. Da bi lahko šli neobremenjeno na daljši izlet, je treba skuhati in pripraviti hrano za Julijana, odmeriti zdravila za vse ure, ko jih mora dobiti, in morda še kakšen dodaten kupček tablet za primer, če se izlet zavleče. Ne smemo pozabiti na brizgo in podaljške in plastenko vode, če nismo ravno prepričani, da jo bomo lahko dobili na poti. In plenice za dve fantovski ritki. Večino prostora v Julijanovi torbi najnujnejših potrebščin zasedajo rezervna oblačila in plenice.

Plenice ... Eden pomembnejših razlogov, zakaj zadnje čase vse raje ostajamo doma. Previjati 25 kiloramov težkega in 130 centimetrov velikega nepokretnega fanta je sicer nekaj čisto rutinskega v našem domu, ko pa se znajdemo nekje sredi mesta, previjalnic pa ni na vidiku ali pa so na voljo le takšne, ki so dovolj velike za našega dveletnika, je zgodba drugačna. Poleti je lažje, dostikrat namesto previjalne mize uporabimo kar prtljažnik našega avta ali kakšno klop, v hladnejših mesecih pa to ni mogoče. Večji kot postaja naš najstarejši fant, težje je najti rešitve, kako urediti najnujnejše. Če nam v domačem okolju previjanje ne predstavlja nobenih težav, je v nepoznanem okolju to povsem drugače. Predstavlja oviro, ki lahko zagreni še tako lep izlet.

Banalno, kajne, da so na koncu plenice tisti faktor, ki definirajo, kam  bomo šli in ali bomo sploh šli od doma. Zanimivi kotički ostajajo zaenkrat samo na zemljevidu, mi pa ostajamo na toplem, v varnem in udobnem zavetju doma.

Vsekakor bi se dalo tudi vse te prepreke nekako zaobiti ali omiliti ali pač preprosto stisniti zobe, ampak veste kaj? Ne da se mi. Jaz sem zapečkarica. Tako, pa sem izrekla na glas. Ne da se mi. Vikende najraje preživljam na kavču brez nervoze in hitenja in brez razmišljanja, kaj vse je potrebno spakirati. Prepričana sem, da je mojemu možu vikend zapečkarstvo še ljubše kot meni, saj že med tednom oddela po dve uri na dan za volanom. In čeprav bi morda rada vsaj na videz veljala za pustolovko, se mi včasih že razmišljanje o tem, da je potrebno odnesti smeti v smetnjak ob hiši, zdi kot osvajanje Triglava.

Naše dogodivščine so tako omejene na tistih nekaj deset kvadratov, ki predstavljajo naš dom. Res je, da je po takih vikend pustolovščinah hiša ponavadi v razsulu, a se vsaj do neke mere izognem skravžljanim živcem in večkratnem preverjanju vsega potrebnega.

Morda to ni dobro. Bi bili najini otroci kaj srečnejši, če bi konce tedna zapolnile vožnje v neznano? Zagotovo bi se naučili veliko novega, si razširili obzorja in gradili nove izkušnje. Zdi se mi, da sva z možem medtem, ko večina ostalih družin vikende preživlja neobremenjeno in aktivno, malce preveč zapadla v cono udobja in našo fizično omejenost (ker konec koncev fizična omejenost najinega sina vpliva na celo družino, ni le njegova) uporabljava kot izgovor, da se lahko zabubiva v preprost, nepustolovski vsakdan našega življenja. Biti zapečkar vsekakor ni laskav naziv. Morda bi bilo drugače, če bi enostavno vzeli vse v zakup in skušali še naprej naš stil življenja približati vsem normalnim družinam ... Saj veste, inspiracijski citati nas vsepovsod okoli nas spominjajo, da se življenje začne šele izven cone udobja.

Zapečkarica v meni pa je prepričana, da je naše življenje že samo po sebi čisto dovolj velika in posebna pustolovščina.

Moj najljubši cirkus

Sestri sem obljubila, da bom v letošnjem letu bolj pridna z objavami. Tako sem zdaj tu, za računalnikom, in nadaljujem tisto, kar bi morala zaključiti že včeraj.


Težko je, prav zares, zdi se, kot da bi kar naenkrat (no, ne ravno naenkrat, moja "pisateljska pavza" se vleče že nekaj časa) pozabila pisati. Napisala sem dolg filozofski uvod o novem letu in zaobljubah, pa sem ga raje izbrisala. Še sama sem ga s težavo prebrala, kaj šele, da bi z njim mučila vas in izgubila še tistega bralca ali dva, ki prideta kdaj pa kdaj pokukat na moj blog, če sem slučajno že pobrisala prah s tipkovnice.

Res si želim, da bi se letos na mojem blogu namesto prahu ponovno nabirale objave, ampak saj veste, kako je z zaobljubami - ponavadi nimajo ravno najboljšega končnega izkupička.

Objave prav posebne mame pravzaprav sestavljam skoraj ves čas, veste. V meni med kuhanjem, vožnjo in umivanjem zob in posode ves čas zorijo besede in stavki. Samo obiram jih ne najbolj redno. Pravzaprav vse moje misli kar nekako zbedijo v primerjavi s predstavami, ki jih vsakodnevno uprizarja moj najljubši cirkus.

In kakšen cirkus je to! Akrobat, lepotica in posebnež so mojstri privabljanja pozornosti in izvajanja aktraktivnih točk. Tudi če bi želela (in včasih si želim, priznam, ko vidim akrobata viseti z najvišje prečke radiatorja ali pa princesko, ki si poleg nohtkov nalakira še prste), ne bi mogla odvrniti pogleda, ker imam sedež v prvi vrsti. Vsi so posebni, prav vsak izmed njih, čeprav se pogledi za nami obračajo le zaradi enega. Vse predstave, ki jih neumorno uprizarjajo vsak dan, so namenjene meni in mojemu možu. V njihovih očeh sva najpomembnejši osebi v njihovih življenjih. Ali pa morda kar na celem svetu.

Vse njihove spektakularne točke so le opomnik, da bi morali biti tudi najini cirkuški artisti najpomembnejše osebe v najinih.

Pravkar sem se spomnila, zakaj tako rada pišem.

Zapisane besede včasih osvetlijo tisto, kar se skriva nekje v roju frfotajočih misli. Te spomnijo, kaj je v resnici res pomembno.

Solze

Med rezanjem čebule za golaž (pravijo, da za dober golaž ni nikoli preveč čebule) sem se nekaj časa neuspešno trudila zadrževati solze, potem pa sem popustila in jim pustila prosto teči. Včasih se enostavno nima smisla upirati proti vetru.

Golaž v tem zapisu ne predstavlja nobene prispodobe, je čisto resničen in že čaka na štedilniku na ocenjevalno komisijo. Solze so že zdavnaj pobrisane in oči niso več pordele. Vse je tako, kot bi naj bilo.

Pa je res?

Večino časa imam občutek, da sem dovolj močna za vse, kar mi je življenje naložilo. Da ni prostora za solze. Vzgojili so me - kakor večino od nas - v prepričanju, da so solze za šibke, da je treba stisniti zobe in potrpeti, solze ne pomagajo ničemur. To ne pomeni, da nikoli v življenju nisem jokala. Pravzaprav me včasih v jok spravi celo - ne boste verjeli! - kakšna pesem od Siddharte ali pa se mi kotički narahlo orosijo ob gledanju kakšnega romantičnega filma. V situacijah, ki so težke in ko so ob meni drugi, pa je moj obraz kot kamen. Jokam na tiho v sebi ali na skrivaj, ko ni nikogar ob meni. V družbi nikoli, tam zmeraj veljam za tisto ta glasno in nasmejano. Še ob mojem možu mi solze le sramežljivo kapljajo na lica.

Kdaj smo joku prilepili nalepko NEZAŽELENO? Kdaj v razvoju človeštva je jok postal simbol šibkosti? Zakaj? Kdaj ste si nazadnje dovolili izjokati svojo žalost, kdaj ste nazadnje dopustili, da so vam tekle solze po licih in so vaša ramena drhtela od bremena, ki pada stran?

Ne bi pisala o tem, če me ne bi današnja čebula spomnila na trenutke par tednov nazaj. Julijan je bil doma z mano po nekajdnevni vročini in slabem počutju, že vidno boljši kot par dni prej, vseeno pa bistveno bolj umirjen kot ponavadi. Morda se komu sliši smešno, kaj pa naj bodo otroci s posebnimi potrebami na invalidskem vozičku drugega kot mirni. Verjemite mi, niso. Če vriskanje, zategovanje in nasmehe zamenja brezvoljnost (tudi ko je v naročju), čutiš, da morda ni vse v redu. V meni je ves čas glodal neprijeten glas strahu: "Kaj če je nekaj narobe? Kaj če smo dosegli mejo dni, ko bomo skupaj? Kaj če gre tokrat za nekaj, česar se bojim že dolgo?" In še najpomembnejše vprašanje: "Kaj, če ga kar naenkrat ne bo več z nami?" (Kasneje se je izkazalo, da je bila moja materinska intuicija hvalabogu napačna in da je z mojim posebnim fantkom bolj ali manj vse v redu.)

Tisto dopoldne sem pustila solzam prosto pot. Objemala sem ga na vso moč in mu z nežnim glasom šepetala, da še nisem pripravljena. Da nikoli nisem bila pripravljena na kaj takega. Da ga imam od prvega dne in še dlje nazaj tako zelo rada, da boli srce, in da se mi zdi, da mi bo počilo, če samo pomislim, da ga ne bi bilo več z nami. Jokala sem zaradi vsega, kar moj mali fant je, in zaradi vsega, kar ni. Morda sem mu prvič res na glas izlila vsa svoja čustva in mu povedala, koliko mi pomeni. Prvič sem si dovolila res jokati zaradi vsega, kar s sabo prinaša posebno materinstvo. Julijan je ležal v mojem naročju in me tiho sprejemal. Ko so solze počasi presihale in je ihtenje zamenjala utrujenost, se je vame začel naseljevati njegov mir.

Včasih je potrebno dovoliti solzam, da pridejo na plano. To te ne naredi šibkega, naredi te človeka. Nič sramotnega ni v tem, da veličini bolečine, ki se skriva v tebi, priznaš, da je resnična. Ko se popolnoma razgališ in izjočeš svoje strahove, svojo nemoč in stisko, ki duši, daš duši prostor, kamor se lahko naseli mir.

Poln voziček plenic za odrasle

Danes dopoldne sem potiskala velik nakupovalni voziček do avta. Nič čudnega, večina mam to počne. In če povem, da je bil voziček poln plenic, to spet ni nič novega. Pa vendar je ... Pleničke, ki sem jih skupaj z vozičkom potiskala proti avtomobilu, so posebne pleničke za našega posebnega fanta. Njihov obseg je takšen, da bi jih lahko brez težav nosila tudi jaz. Prvič v življenju sem pred seboj potiskala voziček s plenicami za odrasle. Ob tem sem nehote začela razmišljati, koliko stvari se je spremenilo v teh šestih, skoraj sedmih letih in kako zelo sem se spremenila tudi sama.


Šest let nazaj sem bila sveža mami, v mojem naročju se je večino časa cartal takrat skoraj enoletni Julijan. Čeprav sem seveda vedela, da je najin najstarejši sinko en poseben fant (kup papirjev z diagnozami je bil eden neizpodbitnih dokazov), nisem čisto prepričana, da sem se takrat zavedala pomena njegove drugačnosti in vsega kar spada zraven v celoti. Pravzaprav - vem, da se je nisem zavedala, nisem se je zavedala ne jaz niti moj mož, drugače verjetno ne bi kupila stanovanja brez dvigala v drugem nadstropju.

Julijan je bil pač kot vsi dojenčki, kar se tiče pripomočkov. Vozil se je s čisto običajnim vozičkom, ki sva si ga pač takrat lahko privoščila za ta denar in v katerem se še zdaj vozi (čeprav čedalje manj) naš najmlajši. V avtu se je vozil v čisto običajni lupinici, ki sva jo dobila v kompletu z vozičkom, nosil je čisto običajna oblačila in na ritki je imel čisto običajne pleničke, take, ki jih dobiš povsod. Jedel je, čeprav bolj slabo in z veliko bruhanja, iz običajnih skodelic po običajni poti - z žličko skozi usta. Z izjemo njegovega velikega razvojnega zaostanka in tistih dveh zdravil, ki ju je dobival, je bil dojenček kot vsi, najbolj srečen takrat, ko je bil v mojem naročju.

Danes je precej drugače. Niti slučajno se ga ne da ne fizično ne razumsko enačiti z njegovimi vrstniki. Ti so svoje vozičke pustili za sabo najkasneje pet let nazaj, pleničke kakšen od njih morda malce bolj pozno, ampak vsekakor se lahko strinjamo, da so šestletniki (oz. skoraj sedemletniki) s plenicami tako redki kot sneg zadnje dneve pri nas. Vsekakor pa njihovim mamam po plenice ni treba v specializirane trgovine z naročilnico v roki, če jih morda še potrebujejo.Šest let nazaj v moji glavi ni bilo prostora za misel, da bom nekoč (pri skoraj tridesetih) s polnim vozičkom plenic za odrasle korakala proti avtomobilu. Takrat sem živela z danes na jutri, ker je bil - in to vidim šele zdaj - to moj način preživetja, edini način, da si olajšam ranjeno in zlomljeno srce, ker moj otrok ni tak, kot so vsi ostali.

Šest let nazaj sem pri skoraj vsaki žlički hrane, ki sem mu jo poskušala spraviti v usta, molila, da bi vsebina na njej ostala v Julijanovem želodčku. Obroki, pri katerih ni bruhal, so bili izjemno redki in če mi je že uspelo sprazniti skoraj cel lonček, je bila skoraj zagotovo tista predzadnja žlička kriva, da je šel najmanj polurni trud v nič. Ko tole pišem in si v mislih vrtim svoje življenje pred šestimi leti, opažam, da je večino mojega takratnega življenja in dni predstavljala hrana. In bruhanje. In hrana. Ali je dovolj pojedel? Ali je dovolj popil? Živo se spominjam tistega vedno prisotnega strahu pred vsakim obrokom in občutka zmagoslavja, ko mu je uspelo celoten obrok obdržati v sebi. Ali ko sem mu uspela dozirat zdravilo, ne da bi ga zbudila.

Takrat gastrostome še ni bilo na mojem seznamu, niti nisem vedela, da kaj takega obstaja. Na neonatalnem oddelku in še prej, na EINT, sem sicer že videla nazogastrične sonde, ampak kaj takega, kot je luknjica direkt v želodček in brizga, s katero se hrani otroka ... Na-a, česa takega si niti predstavljati nisem mogla, kaj šele, da bi to sprejela kot nekaj dobrega za našo družino. Zdaj, šest let kasneje in po štirih letih in pol uporabe gastrostome, lahko 23-letni sebi rečem le: "Ne veš, kaj si zamujala!" Tistemu, ki hranjenja preko g-stome ne pozna, se celotna zadeva skoraj zagotovo zdi ogabna, ko jo vidi prvič ali drugič ali sedmič. Vem, da se mu, ker se je tudi meni, preden nam je (in najpomembneje, Julijanu je) izjemno izboljšala življenje. Zdaj bruhanja po vsakem obroku ni več na seznamu, tudi skrbi zaradi premalo tekočine ali hrane ne. Dajanje zdravil je milina, čeprav jih je v primerjavi s tistima dvema pred šestimi leti zdaj precej več (pravzaprav imamo cel predal, namenjen samo Julijanovim vsakodnevnim in občasnim zdravilom).

Šest let nazaj je mnogo stvari izgledalo drugače. Bila sem mama enemu otroku. In ta otrok je bil ves čas moj, njegova sem bila 24 ur na dan (če ne štejem obiskov stranišč in časa za najnujnejše osebne potrebe). Vsak dan.

Takle čas sva se vsaj dvakrat tedensko sprehodila peš iz Šiške do ljubljanske pediatrije, kjer je Julijan obiskoval nevrofizioterapijo - ponavadi je tam od vsega hudega kar zaspal, s fizioterapevtko pa sva večino ure porabili za to, da sva ga skušali zbuditi. Nazaj grede sva se ponavadi ustavila v Nami v petem nadstropju, kjer sem ga podojila, in potem sva odšla nazaj domov. Prav s toplino v srcu se spominjam tistih najinih sprehodov, spominjam pa se tudi tega, kako topla so bila včasih moja lica od zadrege zaradi Julijanovega joka in moje nemoči, ker ga nisem uspela potolažit. Mehka nosilka, ki je bila vedno pospravljena pod vozičkom ali v previjalni torbi, nama je dostikrat olajšala zadeve in skrila dojenje med hojo pred radovednimi pogledi. In bila sva skupaj, srček ob srcu, blagodejna tišina brez besed.

Danes naši sprehodi niti slučajno ne izgledajo tako mirno. Če že grem sama z vsemi tremi ... Ne, ponavadi ne grem sama :). Najmlajši niti slučajno ne zdrži v nosilki in ker ga je povsod polno, najraje ob cesti, težko koordiniram Julijanov težki voziček in Aleksovo radovedno raziskovanje. Tinkara je sicer v fazi, ko gre zelo rada na sprehod, jo je pa tu in tam še potrebno malce motivirati ali vsaj zamotiti s kakšno tematiko, da pozabi, kako zeloooo težke so postale njene noge tistih 100 metrov, ki smo jih prehodili od hiše. Tako da po novem s selitvijo v naravo uživamo v martinčkanju pred ali v naši hišici. Odpremo velika vrata in pustimo svežemu zraku, da nas zajame. Za skupne sprehode pa zaenkrat potrebujemo še glavo družine. Ko bomo najmlajšega navadili na varnost v cestnem prometu, bom pa lažje šla tudi sama. Zaenkrat imam dovolj dela že s tem, da najmlajša dva spravljam dol z jedilne mize.

In če sem bila šest let nazaj mama samo enemu, sem zdaj mama trem. Moja pozornost je razpršena na vse konce; želena/zahtevana je povsod, hkrati pa je ni nikjer dovolj. Dan je prekratek in mene je premalo, da bi bila 24 ur na dan na voljo vsakemu. Za razliko od prav posebne mame pred šestimi leti si zdaj brez slabe vesti vzamem čas tudi zase. Če je bila takrat skrb za Julijana bolj ali manj na meni (v veliki meri tudi zato, ker sem jaz tako hotela in nisem dovolj zaupala drugim), so zdaj vsi trije najina skrb. Dobro, še vedno je večji delež skrbi za otroke na moji strani, konec koncev sem doma in lažje uredim določene stvari, hkrati pa tudi želim, da se moj mož varno vrne iz službe in ne vozi nenaspan, ampak vsekakor pa ne skrbim zanje samo jaz. Moj mož je že večkrat dokazal, da jih čisto brez problema uredi in nahrani sam, četudi sem cel dan odsotna. Dobro, res niso imeli gurmanskih kosil in kaka ritka je morda rabila malenkost dlje, da je bila previta, zgodilo se je tudi, da je kak otrok omagal kar na tleh, preden ga je uspel spravit v posteljo ... Ampak grem stavit, da so se imeli odlično vsi skupaj. (No, razen moža ;).)

Precej stvari se je spremenilo v šestih letih, najbolj pa sem se spremenila jaz sama. Če sem kot mlada triindvajsetletna mamica nekje globoko v sebi še zmeraj upala/želela, da bo moj otrok takšen kot vsi ostali, sem danes globoko hvaležna, da ni. Resnično hvaležna, da si je ta zlati, sončni, posebni otrok izbral prav mene za svojo mamo. Brez njega in njegove drugačnosti ne bi bilo mene, prav posebne mame. Ne bi bilo nas, ne takšnih, kot smo. Neka druga mama bi vozila voziček, poln plenic za odrasle, jaz pa bi jo samo od daleč opazovala, nevedoč, da je tista njena pot od trgovine do avta - na videz nezahtevna in dolga le nekaj deset metrov - v resnici polna dogodivščin in sega globoko v njeno bistvo.

Nasvidenje, Vojnik!

Pred dobrim mesecem dni sem še zadnjič s pogledom pobožala porisane stene našega malega stanovanja, zadnjič zaklenila vhodna vrata in se za nekaj par tednov začasno naselila (s svojimi najdražjimi, seveda) pri mojih starših. Skoraj pet let in pol je bilo teh natrpanih 53 kvadratov bivalne površine naše zatočišče. Najino prvo lastno stanovanje ... Kako ponosno sva takrat prvič odklenila vrata v drugem nadstropju. Vse se nama je zdelo tako ogromno, svetlo, novo.

Takrat, ko sva se odločila za nakup stanovanja, nisva ravno razmišljala vnaprej, če se lahko tako izrazim. Dovolj sva imela majhnega, temnega in prepišnega najemniškega stanovanja v Kosezah in plačevanja dokaj visoke najemnine, ko pa bi vendar lahko ta denar, namenjen stanodajalcu, nekoč odplačal najino stanovanje.

Ko se je pojavila priložnost in je sorodnik prodajal stanovanje v bližini najinih rojstnih krajev (pa vseeno dovolj stran, da domači niso mogli ravno v copatah na obisk), sva jo pograbila z obema rokama. Ljubljani sva pomahala v slovo (moj dragi to verjetno še zdaj vsakodnevno obžaluje, ko se vozi na delo) in se s polno prikolico in polno glavo pričakovanj preselila v Vojnik. V tistem času, ko je potekala prenova stanovanja, sva z Julijanom tudi prvič od znotraj spoznala prostore celjske pediatrije, ki nas je kasneje še večkrat gostila (pravzaprav dovolj pogosto, da me je kakšna medicinska sestra kdaj pozdravila tudi na celjskih ulicah, sama pa sem medtem razmišljala, le od kod jo poznam). Najino novo stanovanje se mi je zdelo tako veliko in svetlo, tako lepo, vse je dišalo po svežem. Julijan je bil še dovolj majhen, da me vsakodnevna nošnja v drugo nadstropje ni motila - njegovih 8 kilogramov pri enem letu sem brez težav nosila gor in dol tudi večkrat dnevno, če je bilo potrebno.

Vendar pa se stvari spreminjajo. Julijan je rastel, naraščala je njegova teža, hkrati pa je rasla tudi teža pripomočkov, potrebnih za vsakodnevno kolikor toliko kvalitetno življenje. Nekaj mesecev pred drugim rojstnim dnem je dobil svoj prvi počivalnik (nekakšen voziček za otroke s posebnimi potrebami), ki je sam zase tehtal 17 kg. Če sva želela, da sedi udobno, sva bila primorana njegov počivalnik nositi v stanovanje in nazaj dol, če smo želeli na kak sprehod. Ko je začel obiskovati dnevni center v Celju, je to postala vsakodnevna praksa - mož je zjutraj nesel voziček v avto, naložil Julijana in ga odpeljal v dnevno varstvo, zgodaj popoldne pa sem vse to v obratnem vrstnem redu ponovila sama. Dan za dnem.

Julijanova teža je počasi rasla, že pred njegovim vstopom v dnevni center pa je drugič v mojem življenju zrasel tudi moj trebušček. Julijan je imel takrat malo manj kot 15 kilogramov in do zadnjih 2 tednov nosečnosti (ko je moj dragi stisnil zobe in delal od doma) sem ga nosila po vseh tistih stopnicah gor v stanovanje. Nošnjo vozička sem slabe tri mesece pred PDP opustila in sva se do takrat, ko je Janez prišel domov iz službe, pač enostavno cartala na kavču. Podobno rutino smo imeli tudi prvih nekaj mesecev po rojstvu Tinkare, ko sem izmenično nosila otroka gor (odvisno od tega, kdo je bolj glasno jokal), voziček pa puščala v prtljažniku do moževega prihoda. Ko sem se čutila dovolj močno za to dodatno breme, je tudi voziček začel romati z nami v stanovanje, saj je bil poleg naročja edini, ki je Julijanu kolikor toliko onemogočal zategovanje (sicer je na naročilnico dobil tudi posebej zanj izdelan stol, vendar pa je ta po slabih par mesecih uporabe zaradi Julijanovih spazmov odpovedal sodelovanje - kakršne koli podobne zadeve bi zagotovo prav tako izdihnile v roku pol leta, ker enostavno niso primerne za velike sile, ki nastajajo ob takšnem uporu telesa, če pa so, pa otroku ne nudijo dovolj opore).


Trebušček je potem zrasel še tretjič, ampak sem se morala žal tik pred začetkom drugega trimesečja posloviti od njega, in še četrtič. Takrat je bilo na nek način lažje, čeprav je bil Julijan težji (njegova teža je v moji zadnji nosečnosti znašala okolo 20 kg), saj nam je končno pripadal nov počivalnik. Novega smo tako puščali v dnevnem centru in ga jemali s seboj le ta vikende, starega pa smo kljub temu, da ga je Julijan že konkretno prerasel, zasilno uporabljali v stanovanju. Do našega tretjega otročiča sem se že navadila teh vsakodnevnih nošenj in preskakovanja stopnic gor in dol, gor in dol. Čeprav je bil Julijan konkretno težji kot takrat, ko smo se vselili, je očitno skupaj z njim rasla tudi moja moč. Je pa odklepanje zunanjih vhodnih in notranjih vhodnih vrat postajalo iz leta v leto bolj neprijetno - predstavljajte si držati 20 kg teže (ki ti ne more pomagati s tem, da bi se ti oprijela, kvečjemu ti vse skupaj oteži, ko se zateguje vznak) v eni roki, v drugi pa polno vrečk (ja, ne bi bilo treba ;) - lahko bi preprosto šla enkrat več po stopnicah, ampak se mi enostavno ni dalo) in ključ, ki ti iz rok najraje pade takrat, ko je to najmanj potrebno. Z rojstvom zadnjega se sicer ni nič kaj bistveno spremenilo, le eden od fantov je zmeraj imel družbo, medtem ko sem drugega nosila gor.

Ta vsakodnevna nošnja je bila vsekakor eden od razlogov, da najinemu stanovanju pomahava v slovo. Drugi je bil ta, da nam je v njem enostavno postalo pretesno. In čeprav sem oboževala stiskanje vseh nas petih na zakonski postelji dimenzij 160x200 (ker so - če ne drugače - vsaj proti jutru vsi pristali v njej), je to pomenilo tudi, da bo eden od otrok slej ko prej ponoči zbudil drugega in da se bo tisti, ki skrbi za kruh družine, po ta kruh vozil nenaspan dobrih 70 km stran.

Stanovanje, ki se je zdelo več kot veliko, ko smo bili samo trije, je postalo z rojstvom najmlajšega kar precej utesnjeno. In natrpano. Ni minil dan, da se ne bi spotikali čez igrače ali nepospravljene čevlje in copate (pa tudi pospravljene, konec koncev ni bilo ne vem koliko prostora, kamor bi jih lahko zložili). Poleti je bilo malo lažje, saj smo oblačila sušili na balkonu, v hladnejših mesecih pa sem stojalo za sušenje umikala od hladilnika in nazaj, če me je popadla lakota. Stojalo je bil naš rasztavni eksponat, razstava je potekala nekje od sredine oktobra do sredine aprila, le redkokdaj smo jo umaknili (pri treh otrocih nikoli ne zmanjka novih oblačil, ki bi jih bilo potrebno oprati), če so se najavili obiski, je začasno dobila mesto v spalnici.

Vsekakor nam ni manjkalo intime - še posebej ne po tem, ko je najini tasrednji nekje vmes uspelo založiti ključ od stranišča. Saj smo ga potem tudi našli, ampak je imel veliko nagnjenje k izgubljanju ;), kar je pomenilo, da si žal verjetno nikoli ne bova mogla zares privoščiti dobrega čtiva tam, kamor se še cesar odpravi peš. Revija Življenje in tehnika je tako po par mesecev skupaj ostajala na pralnem stroju in nudila možnost izposoje vsem obiskom, ki jih je morebiti pritisnilo na najnujnejšo potrebo.

Stanovanje že lep čas ni bilo več sveže in brezhibno. Tinkara se je namesto po listih učila risati po stenah in čeprav sem bila precej jezna, ko sem ob pisalni mizi zagledala prvo kraco v obliki okroglga krompirja s cimami, je hkrati v meni žarel ponos, ker je moja hči prvič v življenju nekaj narisala (in je bilo vsaj na daleč podobno neki obliki). Kasneje se je tej kraci pridružil še Olaf, v spalnici pa je pol stene ob postelji posvetila freski, imenovani Naša družina (in prav zares je narisala v obliki glavonožcev vse nas, še Aleksa v trebuščku). Stene so dostikrat opravljale tudi funkcijo preverjanja, ali barvica/flumaster/voščenka res deluje, hkrati so bile priročno mesto za vse nalepke, ki sem jih kupila z namenom, da bodo pristale na tabli opravil kot nagrada za vsako opravljeno delo - tabela je je po manj kot dveh dnevih zaključila svoje poslanstvo, ker je nekdo (pod budnim očesom mojega moža, medtem ko me samo par ur ni bilo doma) zapolnil do zadnjega čisto vse kvadratke z nalepkami v obliki rožic in cvetlic. Stene so tudi pričale o premnogih obedih, ki smo jih imeli (nekaj dokazov se je znašlo tudi na kavču, jedilnem kotu in tudi na stropu - ne vprašajte, kako).

Zdaj, ko tole pišem, se pravzaprav z nostalgijo spominjam vseh naših trenutkov tam notri. Res je, da stanovanje za vse naše potrebe ni bilo najbolj idealno, ampak bilo je naše.

Oboževala sem sobotna in nedeljska jutra in popoldneve, ko smo se stiskali na zakonski postelji in uživali v božanju sončnih žarkov, ki so plesali skupaj z listki breze. V zimskih nočeh je svetloba, ki je odsevala od sveže zapadlega snega, segala prav do oken. Poleti sva proti večeru odprla balkonska vrata in okna ter še v postelji poslušala zabavne komade žive glasbe občinskih dogodkov. Vse je bilo na dosegu rok (in tistih nekaj stopnic), vrtec, lekarna, igrišča, kavarne, kamor smo hodili na kavo kar peš ...

Največ naših spominov je nastalo prav v tem majhnem porisanem in natrpanem stanovanju. Tukaj smo se iz male družinice spremienili v veliko in med temi stenami je skupaj z našo potrpežljivostjo, ustvarjalnostjo, z vsemi našimi sposobnostmi in odtenki osebnosti rasla tudi naša ljubezen. In čeprav se neskončno veselim vsega novega in lažje dostopnega, je morda ravno to, ker smo v njem doživeli toliko lepega, razlog, da sem si ob zadnjem pogledu na prazne sobe, ki so v sebi nosile toliko spominov, in na porisane stene (z vsemi ohranjenimi freskami, tudi Našo družino v prazni spalnici vred) s svojih lic obrisala tudi par solz, potem pa z nasmehom na ustnicah zadnjič zaklenila vrata stanovanja za seboj.

Šola življenja

Zadnjo objavo sem namenila koncu nekega obdobja – obdobja šolanja. Moje se je zaključilo in hvaležna sem za vsa leta in znanje, ki mi bo (ali pa tudi ne) prišlo prav. Čeprav je trajalo dlje, kot sem nekoč predvidevala, da bo, in je bilo nabito z ogromno količino podatkov, je to zame še zmeraj obdobje, ko so bili moji možgani daleč najbolj aktivni, ko sem pridobila kup socialnih veščin in sem morala dostikrat izstopiti iz svoje cone udobja, da sem lahko kasneje spoznala, kaj vse zmorem.

Ne morem, da ne bi ob tem razmišljala tudi o svojem posebnem fantku. Letošnje leto je namreč tisto, ko bi moral vstopiti v šolo, spoznati svoje sošolce in odkrivati prostrana polja znanja, ki jih v sebi skrivajo knjige. Že nekje marca me je v poštnem nabiralniku pričakalo podobno pismo kot še nekaj tisoč drugih mamic v Sloveniji – vpisnica v prvi razred. Čeprav je naš fant že nekaj let vključen v dopoldansko varstvo dnevnega centra CUDV Dobrna, kamor je sprejet z odločbo ministrstva za šolstvo, sem morala kljub temu šolski svetovalni delavki obrazložiti, zakaj Julijana jeseni ne bom vpisala v šolo. Saj bi ga, z največjem veseljem bi ga, ampak se je življenje pač odločilo drugače.

Naš posebni fant bo šolske prostore spoznaval na drugačne načine – ko bo skupaj z mano hodil po bratca in sestrico in ko bo priča njunim prvim nastopom.

Julijanove nezmožnosti so res velike, vendar pa to ne pomeni, da je bitje, ki samo obstaja in ne razume ničesar. V zadnjem letu ali dveh, ko so se njegovi epileptični napadi zmanjšali iz 10–15 na dan na enega mesečno, se vedno bolj kaže njegov napredek. Čeprav njegovo fizično stanje ostaja enako ali se na določenih področjih celo slabša (žal to pride v kompletu s spastičnostjo), njegov um presega zmožnosti njegovega telesa – velika večina zunanjih opazovalcev tega niti ne bi opazila. Najprej sem to opazila jaz in ko sem možu navdušeno razlagala, kako je dosegel to ali ono stvar, je on samo skeptično zamahnil z roko in enostavno sklepal, da je do tega prišlo čisto naključno. Verjamem, da so mamice neznansko ponosne na svoje otročiče, ko iz šole prinesejo svojo prvo lepo oceno – vsaj toliko (zelo verjetno pa še bolj) sem bila tudi sama, ko sem Julijana na delovni terapiji prvič videla poseči po gumbu neke igračke. Ne samo enkrat, gumba se je dotaknil in ga pritisnil parkrat zapored, četudi je trajalo po par minut, da mu je uspelo. Ko sem na svojem telefonu snemala dokazni material za moža, je bilo moje srce tako polno hvaležnosti in ponosa, da sem komaj skrivala svoje vlažne oči pred delovno terapevtko (ah, ta nenehna skrb za zunanjo podobo – da ja ne bi nihče videl naših čustev). Verjamem, da se marsikomu zdi ena taka banalna zadeva, kot je pritisk gumba na igrački, nekaj čisto nepomembnega – to obvladajo že šestmesečniki. Zame je to dosežek stoletja – Julijan mora namreč za en tak čisto preprost gib nekako kontrolirati vse mišice svojega telesa, ki so dostikrat zategnjene, njegova koordinacija gibov je že v osnovi zminimalizirana zaradi diagnoze, ki jo ima, hkrati pa – če že uspe nekako dvigniti in stegniti roko – mora tudi poiskati gumb; mora ga videti ali zaznati na kak drug način in to je tisto, kar me preseneča znova in znova.

Julijan namreč ne zmore fokusirati pogleda – ni važno, ali maham pred njim s sivo ali kričeče rdečo stvarjo, nikoli ne bo zavestno usmeril svojega pogleda nanjo. V prvih dveh letih smo prestali kar nekaj okulističnih pregledov, ki so pokazali isto: v njegovih očeh je sicer prisotna katarakta, vendar ne v taki meri, da bi ovirala pogled, njegova sposobnost procesiranja podatkov, ki jih zaznava z očmi, pa je zelo okrnjena predvsem zaradi stanjšanega korpusa kalozuma (dela možganov med obema hemisferama). Na kratko povedano: tega, kar (če sploh) vidi, njegovi možgani ne znajo predelati v njemu koristno informacijo.

Na začetku mi je bilo zaradi tega dostikrat težko, ker sem bila prepričana, da bi z boljšim vidom dosegal bolšje rezultate. Večina fizioterapij, delovnih terapij in logopedskih obravnav namreč pri svojem poteku uporablja igračke, po katerih otroci segajo in tako med samo igro nevede s pomočjo terapevtov usvajajo pravilno gibanje, to pa pomaga pri njihovem razvoju. Igra jih zamoti in spodbuja, da lažje pridejo do cilja. No, zdaj pa si skušajte predstavljati, kako izgleda motivacija otroka, ki se ne odziva na igračko, s katero mu skušate mahati pred nosom. Bolj klavrno, ali ne? Čisto razumem našega velikega lumpa, da je med terapijami raje zaspal, kot pa da bi sodeloval z nami.

Njegove oči še danes niso zmožne fokusa, ampak moj posebni fant dokazuje zmeraj znova, da lahko doseže mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Ne vem sicer, kako mu pravzaprav uspe najti tisti gumb in pritisniti nanj, ampak ga najde, le dovolj časa mu je potrebno omogočiti.

Če je njegov vid ena izmed mnogih ovir, ki jih prinaša njegovo stanje, je njegov sluh toliko bolj izpopolnjen. Ko zasliši moj glas na hodniku dnevnega centra, se mu ustnice ukrivijo v sladek nasmeh, tudi kakšna šobica izgine zgolj s poslušanjem tistih, ki jih ima najraje. Navihan nasmešek se mu nariše na obraz takrat, ko sta njegova mlajša sorojenca deležna kake malo bolj ostre vzgojne besede. Po malo več kot 6 letih, odkar sem njegova mami, prepoznavam tudi druge nebesedne izraze čustev in stanj, kot so užaljenost, bolečina, želja po bližini.

Včasih me na kratko prešine, koliko bi si lahko povedala, če bi znal govoriti … Pa potem preprosto ne razmišljam več o tem – objem dostikrat pove več kot vse besede tega sveta. Poleg sluha je dotik eden najpomembnejših čutil, s katerimi Julijan spoznava svet in se uči o življenju. Rahel dotik moje roke na njegovem obrazu izzove zadovoljstvo, njegova roka na mojem obrazu pa njegove oči napolni z navdušenjem. In objem … Objem potolaži žalostno dušo in odpihne skoraj vse težave daleč stran.

Zato ga objemam, veliko ga objemam, svojega posebnega fanta, in vem, da v svojih mislih tudi on objema mene. Zame so ti objemi prav tako zdravilni kot zanj. Pozni večeri, ko vsi ostali že spijo, so čisto najini. Na našem malem kavču ležerno poslušava dihanje drug drugega in se ne obremenjujeva več s tem, kakšne enačbe, besede in probleme zamujava, ker je dopoldne namesto v šolski klopi preživel v toplih rokah pedagoginj delovnega centra. Konec koncev vsi tisti logaritmi in integrali tudi meni zdaj čisto nič ne koristijo.

Odraščanja

Do sedaj bi se morala že navaditi, vem. Pa se tu in tam še zmeraj zdrznem, ko me hči pokliče: "Mami!"

Mami, mamica, sem to res jaz? Včasih obračam to besedo kot kak lingvist (kar skorajda sem), preučujem njen zven in pomen, valjam jo po jeziku kot bi šlo za jed eksotičnega, neznanega okusa. Kot bi označevala neko tujo vrsto, ki jo je treba še ukrotiti in dodobra spoznati. Mami. Ma-mi. Dva zloga, tri črke. Bolj ko skušam ujeti vso veličino in globino njenega pomena, bolj se mi izmika.

Kdo je mati, mami, mamica? Je to tista, ki te je rodila, ki te hrani, objema, vzgaja? Tista, ki ob tebi bedi ponoči in ki podnevi pospravlja in kuha kosilo? Tista, ki te žgečka, se smeji in se igra s tabo? Tista, ki nosi na svojih ramenih odgovornost za tvoje življenje, tvoja čustva, tvoje ravnanje? Tista, ki ljubi tako močno, da njeno srce včasih krvavi?

Kdaj sem postala mami? Takrat, ko sem prvič v naročje vzela svojega sina? Ali že prej, ko sem prvič začutila njegove brce? Morda že ob spočetju ali celo takrat, ko sva z najdražjim prvič z besedami sploh načela to idejo starševstva?

Včasih se še zmeraj ne počutim kot mami ... Kot bi mi nekdo nadel to nalepko in rekel: "Tako, zdaj si mamica in od te točke dalje bo vse tvoje življenje v določeni meri odvisno od življenj drugih. Odgovorna si zanje. Moraš biti odgovorna." In jaz stojim tukaj v času, vsa zmedena in izgubljena, s to nalepko, ki govori, kdo sem, kdo moram biti. Vem, da nisem samo mami in nisem samo žena. Ampak včasih ne vem niti tega, kdo je Urška, kdo sem jaz v svojem bistvu, oluščenem vseh nalepk. Kako naj potem z vsem zavedanjem in odgovornostjo vstopim v čevlje, ki se jim reče materinstvo?

Tega te nihče ne vpraša. Ko postaneš mami, ostaneš mami. Za vse življenje. Čeprav ob klicu svoje hčerke slišiš svoj glas, ki je nedolgo nazaj klical tvojo mamo z istimi besedami. In ko otroci rastejo, z njimi odraščaš tudi sama. Tudi z njim, ki bo sicer zrasel, a nikoli ne bo prav zares odrasel.

Prejšnji teden sem na svoji  FB-strani Prav posebno objavila fotografijo (spodaj) našega posebnega fanta dan zatem, ko ga je moj mož peljal k frizerju. Ponavadi ga striže frizerka, ki točno ve, kakšne želje imam - zadaj ga postriže fino na kratko, da se mu lasje ne zapletajo preveč, spredaj pa pusti malce daljše, ravno toliko dolge, da mu ne segajo na oči. In dovolj dolge, da mu jih lahko nežno razmršim, ko mu grem čez lase. No, tisti dan ni bilo naše stalne frizerke in ga je postrigla druga - natančno po navodilih mojega dragega, ki je seveda rekel samo: "Na kratko." Pridno je sledila navodilu in ko sem par minut kasneje v frizerki salon vstopila tudi sama, sem ob videni pobriti polovici glave samo na kratko zavzdihnila in odšla v bližnjo kavarno popit svojo kavico. Nisem bila prav zares jezna, niti nisem mogla biti, ker je mož malce poklapano vstopil, ko sta z Julijanom po končanem striženju prišla za mano.

Ko zdaj gledam za nazaj, šele opažam, da ne gre toliko za to, da moj posebni fant ni postrižen natančno po mojih željah. Julijan je zame najlepši posebnež v naši družini, pa naj bo pobrit ali dolgolas. Gre za to, da njegova pobrita glava kruto kaže, kako odrašča. Kaže na to, kakšen bi bil, če bi ... Če bi bil zdrav, normalen (kako zelo ne maram teh besed: Julijan ni kronično bolan otrok in normalno - kaj sploh je normalno?) 5-letnik, bi verjetno celo sam zahteval tako frizuro. Ampak Julijan ni kot njegovi vrstniki. Je moj posebni otrok in zaradi njega sem zrasla/ odrasla v prav posebno mamo.

Julijanova pobrita glava je opomnik, da stvari niso vedno takšne, kot so videti. Četudi moj (mali) veliki posebnež izgleda kot navihan 8-letni pobalin, ki komaj čaka, da razišče ves svet in uide materinim skrbnim rokam, Julijan ostaja moj nežni deček, ki ga bolj kot karkoli drugega zanima samo materino naročje in čigar obraz zasije ob mojih poljubih. Zmeraj bo odvisen od mene in nikoli ne bo čisto samostojen. Nobena frizura ne more spremeniti tega.

In četudi se ne čutim zmeraj dorasla vlogi mame, zdaj to sem. Mama. In to bom ostala do konca živlenja. Hvala za vsak "Mami!", ki me opomni na to.

Kako izgleda sreča?

Moja izgleda nekako tako ...

Kako pa izgleda vaša?

Poglejte okoli sebe. Najdite nekaj, za kar ste hvaležni, nekaj, kar vas gradi in vam pomaga rasti ... Nekaj, zaradu česar vaše srce zaigra. Nekaj ali nekoga ... Ni važno. Sreča prihaja v mnogih oblikah, barvah, okusih.

Ne bom vam želela sreče  v prihajajočem letu. Želim vam le ljubeče, odprto srce, ki bo znalo prepoznati srečo, kjerkoli že ste.

Vse dobro,

prav posebna mama

Vse najboljše, mali princ!

"Vsi odrasli so bili nekoč otroci (toda le redki se tega spomnijo)."

Predgovor Malega princa

Mali princ - ta naziv si pridobil že lep čas nazaj. Točno pet let je tega, odkar si najin svet spremenil v čisto posebno kraljestvo. Ne gre za to, da bi se v tebi pretakala kraljevska kri ali da bi bil po kraljevsko zahteven. Pravzaprav si v svojem bistvu najmanj zahteven izmed vseh nas. Za nič materialnega ti ni mar.

Mali princ si zato, ker nas s svojo tiho modrostjo vse učiš. Učiš nas, kako je biti otrok. Za vedno. Učiš nas, kako se prave lepote ne da videti z očmi, začuti se jo s srcem. Učiš nas, kaj je bistvo življenja.

In to ni stanovanje, prava izobrazba, fantastična kariera, milijoni na računu, krema, ki obraz pomladi za 20 let, konec koncev tudi zdravstveno stanje ni bistvo življenja.

Je pa Ljubezen. Mnogo ljubezni.

In iz nje izvira sreča, taka neobremenjena, ki jo lahko začutiš pri otrocih, ki so neskončno ljubljeni, taka pomirjujoča, ki jo najdeš pri dveh, ki sta se že zdavnaj povezala v eno.

Mali moj princ, v vsej svoji nezahtevnosti pa vendarle zahtevaš največ, kar lahko nekdo da. Brezpogojno ljubezen. 

Popolnoma prav imaš, da jo zahtevaš. Konec koncev si ti tisti, ki jo v največji meri razdajaš med nas. Zate moja slaba volja ali pomanjkanje časa nista dovolj tehten razlog, da bi me imel manj rad. Naj naredim karkoli, v tvojem srčku je vedno dovolj ljubezni zame, za vse nas.

Čeprav leta minevajo in boš po merilih štetja časa nekoč odrasel, boš v svojem bistvu vedno otrok. Otrok v najlepšem pomenu besede. Nedolžen, čist, srečen.

Vse najboljše, naš mali princ!

O izgubi

Tale zapis je nastajal par mesecev. Težko je bilo preliti vsa čustva in bolečino v besede in ko je bilo besedilo končno napisano, nisem bila čisto prepričana, ali ga sploh želim objaviti. Bolečina je izredno intimna stvar.
Ko sem se v teh mesecih odprla parim ženskam, sem ugotovila, da nisem edina, ki je izkusila bolečino izgube. Saj to sem vedela že prej, nisem pa se zavedala, da se dogaja to tako pogosto, vsepovsod okoli nas, da ima skoraj vsaka tretja družina podobno zgodbo. Ampak ko se ti podira svet, ni važno, da se je morda že kdaj prej podrl komu drugemu. Podira se TVOJ svet.


Če bi bilo vse tako, kot bi želela sama, bi zdaj, prav te dni, v mojem naročju počivala majhna, par tednov stara štručka. Drobno, nežno dišeče detece, ki si te lahko predstavljam samo nekje globoko v svojem srcu. Pričakovano in zaželeno si bilo, še preden je majhen modri plusek pokazal, da obstajaš.

Tako rada bi ti pokazala, kako čudovitega očka imaš, kako poseben je tvoj bratec in kako srčna je tvoja sestrica. Kako čudovit je lahko svet navkljub vsej svoji krutosti. Prepričana sem, da bi tvoj prihod našo srečo le še pomnožil.



Tvoje drobno srčece je nehalo utripati samo slab teden pred tem, ko bi veselo novico razširila tudi med ostale. In s tvojim srčecem se je za droben hip ustavilo tudi moje. Vse sanje, plani, v mislih zgrajena svetla prihodnost - vse se je porušilo v nekaj neskončno dolgih trenutkih tišine, ko ni in ni bilo slišati utripa. Vožnje domov se komaj spomnim, vem le, da sem jokala celo pot nazaj in da sem bila neizmerno hvaležna, da me je doma čakalo toplo, varno naročje tvojega očka. In čakalo me je ponovno par dni kasneje, ko sem se po tabletkah, podpisanih papirjih in preležani noči v zgornjem nadstropju porodnišnice, kjer je iz vseh sten čutiti žalost in se sliši le mrtvaška tišina, ki jo tu in tam prekinejo drsajoči počasni koraki ženskih copat, vrnila vsa zlomljena in prazna domov. Domov v njegov zdravilni objem in med drobne, nežne, živahne ročice tvojega bratca in sestrice.

Če bi lahko, bi ti povedala, da ljubezen ni samo sprehod po cvetočem travniku, niso samo iskrice v očeh in strastni poljubi. Ljubezen je, ko se lahko potopiš v toplino ljubljenega in odklopiš ves svet. Ko se vajine solze premešajo in se vajina bolečina preplete. Ko se zaveš, da si s tistim, ki edini pozna in lahko skupaj s tabo nosi vse breme, ki ti ga je življenje naložilo. In težek kamen, ki ti prej kot smrtna obsodba visi okrog vratu, se lahko s pomočjo ljubljenega spremeni v začetek nečesa dobrega.


Življenje mi zelo očitno še na en način kaže, kako malo imamo v resnici besede pri vsem skupaj. Lahko si želiš fantka s svetlimi lasmi in modrimi očmi ali temnolaso kodrolaso deklico, vendar na koncu nič od tega ne šteje. Lahko si močno močno želiš otroka, pa bodo možnosti za zanositev izredno majhne. Lahko si želiš, da bo otrok zdrav; in če bi se želje uresničevale, na svetu ne bi bilo bolnih ali posebnih otrok.


Veš, malo drobno srčece, pa sem vseeno hvaležna, da sem za kratek čas spet začutila tisto sladko pričakovanje novega čudeža. In čeprav je neskončno bolelo, ko sva ugotovila, da te žal nikoli ne bova mogla objeti in gledati, kako rasteš, nama je ta izguba vseeno dala nekaj pomembnega. Zavedanje, da je življenje vse kaj drugega kot samoumevno. Opomnik, kako zelo dragocena sta moja dva zlata otroka kljub vsem posebnostim, ki pritičejo zraven. Vsak dan ju lahko objamem in poljubim, se smejem in jočem z njima. In moje življenje sta obogatila bolj kot katerakoli materialna stvar.


Nitke življenja, ki jih tako suvereno in arogantno držimo v rokah, so le navidezne. Nimamo vpliva na dogodke, stvari ali ljudi, ki se nam zgodijo - zagotovo ne v taki meri, kot bi si želeli. Krog življenja je še zmeraj krog ali spirala, ki se širi navzven, ne pa ravna premica, ki se dviga vselej le naravnost navzgor, brez vseh ovir.

Vendar kljub vsej otožni fatalnosti ohranjam nasmeh na obrazu. Nimam vsega, kar bi si želela, in dogajale so se mi stvari, ki si jih sploh nisem želela. In se mi še bodo. Izguba nerojenega otroka je vsekakor med njimi. Tudi rojstvo otroka s posebnimi potrebami. Pa moje življenje zaradi tega ni grozno. Je bogatejše. Ja, je tudi težje in na trenutke bolj žalostno, vendar še zmeraj čudovito. Zaradi teh težkih, bolečih trenutkov se učim ceniti vse lepe in dobre stvari v mojem življenju. In ni jih malo, pravzaprav jih je precej več kot negativnih. Zdaj si ne predstavljam življenja brez Julijana, pred njegovim prihodom pa se mi je zdela misel na kaj takega nepredstavljivo grozna. Biti še enkrat mami bi bilo preprosto čudovito, ampak tudi biti mami dvakrat je lepo. Tisto močno, dušečo, hromečo bolečino izpred parih mesecev je zamenjal grenko-sladek spomin na nekaj lepega, kar bi lahko bilo. Če bi mala dušica ponovno želela na svet, smo vsi pripravljeni nanjo in jo čakamo z odprtimi rokami. In če ne, sem ji hvaležna za tisto sladko obdobje pričakovanja novega življenja, ker je bilo nežno in toplo kot sonce pomladi. Misel na pomlad te včasih ohranja toplega še jeseni in pozimi.


Če ne moreš spremeniti svoje usode, spremeni vsaj svoj pogled nanjo. Verjemi mi, pomaga. To ne pomeni, da moraš biti srečen in nasmejan vse dni svojega življenja. Če je potrebno, izjoči s svojimi solzami vso žalost in izkriči vso svojo jezo. In potem pusti miru, da se naseli vate. Morda res nimaš veliko besede pri tem, kaj vse se ti bo v življenju zgodilo, vendar lahko s svojo naravnanostjo preko vseh ovinkov pripelješ svoje življenje do tiste točke, ki si jo želi vsak izmed nas - do sreče in izpolnjenosti.